»Prvi korak in obenem najtežji, je odpraviti se proti prvemu smetnjaku. Občutek je, kot bi se namenil narediti nekaj slabega, nezakonitega in vas čaka kazen. Na srečo vas nihče ne bo kaznoval, fizično, vedeti pa morate, da prvi par oči, ki vas zagleda, pomeni popolno in gotovo izgubo vašega ugleda in ponosa, ne glede na to, kako trden je bil prej.«[1]
Na zadnji dan letošnjega festivala Mladi levi smo si med drugim lahko ogledali dokumentarno predstavo Babice, ki so jo v sodelovanju s Tjašo Črnigoj (pri predstavi je sodelovala kot režiserka in dramaturginja) pripravile Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić – avtorice skupaj tvorijo Kolektiv Igralke, ki izhaja iz Reke.
Na začetku predstave so igralke (ki so večinoma nastopale v vlogi naratork) postavile temelj dokumentarne predstave: jasno so razložile, kaj je problem, ki ga obravnavajo. Najprej so nas namreč soočile z dejstvom, da je povprečna pokojnina na Hrvaškem nižja od praga tveganja revščine. Nato so nam predstavile zakon, po katerem so državljanke in državljani Hrvaške upravičeni do denarnega nadomestila, v kolikor v trgovino vrnejo prazno embalažo za pijače. Zakon, ki so ga na Hrvaškem sprejeli leta 2005, naj bi zmanjšal količino odpadkov, nenačrtovano pa je razgalil nek drug problem: revščina med starejšimi na Hrvaškem je tako pogosta, da so ravno starejši v zbiranju praznih plastenk našli nujno potreben denar za (še vedno nedostojno) preživetje.
Da ne bi ostali samo pri statistikah, pa so igralke nato predstavile štiri ženske, ki so starejše od petinšestdeset let in se na stara leta preživljajo s pobiranjem plastenk. Za predstavo si je vsaka od teh žensk izbrala svoje ime in tako smo sčasoma vedno bolj spoznali Albino, Ljudmilo, Marto in Suzano. Vsaka od igralk se je zbližala z eno izmed teh žensk in nato v predstavi postala nosilka njene zgodbe (nekajkrat so opustile vlogo pripovedovalk in na kratko uprizorile kakšno srečanje s temi ženskami). Tako smo si lahko počasi zgradili sliko tega, kako to delo izgleda – brskanje po smetnjakih, zbiranje nalepk (brez katerih avtomat ne sprejme plastenke), oblikovanje zmečkanih plastenk (ki jih sicer spet zavrne avtomat) – in kakšno življenje omogoča – ena izmed žensk opisuje tuširanje v javnih sanitarijah, kjer si lahko privošči dve minuti tuširanja (v tem času si opere tudi perilo), slišimo pričevanje neke ženske, ki slabšalno opisuje nabiralce plastenk itd. Eden od zbiralcev, Dražen Perušić – Boca, je svoje izkušnje nabiranja plastenk uporabil za ustvarjanje Malega vodiča za zbiralce steklenic, v katerem med drugim razloži občutke sramu in ponižanja, ki spremljajo to delo.
Portretom nabiralk so se med predstavo sporadično pridruževali tudi portreti babic in znank ustvarjalk predstave, katerih zgodbe so bile drugačne, bolj srečne. Spoznali smo lahko ravno to, da je razlika med enimi in drugimi predvsem (ne)sreča. Mladost se pri enih in drugih včasih skoraj ni razlikovala, medtem ko je danes razlika ogromna – razlogi pa različni, od porok in preseljevanja do prekarnega dela, dela na črno … Predstava je ponudila stik med obema svetovoma portretirank – med njihovo mladostjo in današnjim časom – ko so igralke svoje ponošene in umazane bunde, ki jih nabiralke nosijo, da preživijo hladne dneve in noči, zamenjale za čudovite obleke, ki so jih nosile včasih – obleke, ki so si jih zaslužile s svojim delom (kostumografinja predstave je Tanja Blašković). Ravno na tej točki se je po mojem najbolj izkristalizirala krivica, ki se dogaja starejšim, pahnjenim v revščino zaradi raznoraznih nesmislov in pravnih ureditev, ki bi jih morali seveda že davno razrešiti.
Zbiranje prispevkov za zbiralce in raznorazne dobrodelne akcije pri tem seveda lahko nekaterim ublaži trpljenje (za nekaj trenutkov), medtem ko problem ostaja. Rešiti pa bi ga morala država in politika, ki tudi pri nas na stanje upokojencev (število upokojencev, ki živijo pod pragom revščine je tudi tu vrtoglavo) misli predvsem na predvolilnih srečanjih, ko so glasovi oddani pa se zgodba bolj kot ne zaključi. Krivica in nečloveške razmere pa ostajajo.
Jure Srdinšek
[1] Odlomek iz Malega vodiča za zbiralce steklenic, avtorja Dražena Perušića – Boce, objavljeno v gledališkem listu za predstavo Babice (Bakice).
[Foto: Nada Žgank]