Študentke drugostopenjskega študijskega programa dramaturgije in scenskih umetnosti Manca Lipoglavšek, Nina Kuclar Stiković, Urša Majcen in Helena Šukljan so to študijsko leto razmišljale skozi pravljice. Pri predmetu Temeljne tehnike dramskega pisanja, pod mentorstvom Žanine Mirčevske, so predelovale in preizpraševale motive in teme Andersenove Deklice z vžigalicami. Tako so nastala štiri vsebinsko in stilsko različna dramska besedila, ki so obenem odsev avtoric, od katerih je vsaka svoje delo zasnovala skozi prizmo lastnih izkušenj in prepričanj o svetu. V prav taki raznolikosti, kot se po formi in temah med sabo razlikujejo besedila, se razlikujejo tudi manifestacije (uprizoritve) besedil, ki sestavljajo omnibus Ko se žgem.
2. Postaja: hibridna monodrama Ženska z vrečkami
Po pogovoru z Uršo in Nelo sem se odpravil na komorni oder, kjer sem si ogledal Helenino hibridno monodramo Ženska z vrečami.
Režiserka Helena Šukljan, dramaturginja Manca Lipoglavšek, scenografinja Maruša Mali, oblikovalec svetlobe Domen Lušin, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj in video projekcije Ana Grzetič.
Igra
Lea Klančič
Po končani predstavi, med tem, ko je skupina čistila oder in ga pripravljala za Mančino uprizoritev, sem za pogovor prosil Heleno in Leo.
MARKO: Helena, zakaj si se odločila za tako formo? Torej produkcijo?
HELENA: Zato, ker nisem hotela, da je to bralna uprizoritev. Zdel se mi je večji izziv, če dejansko postavimo tekst na oder, ne pa da ga samo bralno uprizorimo.
MARKO: Kako pa si izbrala igralko?
HELENA: Za igralko sem takoj vedela, da to ne bo igralka iz AGRFT-ja. Prvi in najpomembnejši razlog je ta, da nisem pristaš tega, da ima Akademija monopol nad slovenskim gledališčem in igro, kar je po eni strani logično, ampak monopoli mi gredo na živce. In želela sem, da jo igra nekdo, ki se tudi ukvarja z igro, ampak ni iz Akademije. Želela sem, da si razširimo poglede, saj po tem, ko prideš na Akademijo, vidiš samo to in ponavadi nič drugega. Drugi razlog pa je ta, da so v tem času vse igralke zelo zasedene s produkcijami.
MARKO: Lea, s čim se ukvarjaš ti?
LEA: Sem študentka 4. letnika novinarstva. Z igro se ukvarjam ljubiteljsko, v prostem času, tako da sodelujem pri raznih projektih, kot je bil npr. ta na festivalu Borštnikovo srečanje.
MARKO: Kako je prišlo do sodelovanja s Heleno?
LEA: Pravzaprav sva s Heleno povezani že od prej. Sodelovali sva pri Študent teatru. Tam sva se spoprijateljili. Lažje in enostavneje je sodelovati z nekom, ki mu lahko predlagaš tudi svoje ideje, ki te sliši in je tvoje ideje pripravljen sprejeti, z nekom, ki dopusti tudi raziskave. Glede na to da je samo predstavitev teksta, smo si dovolili, da je tekst samo neka izhodna točka. Najprej smo ga prebrali in potem smo ločili prizore na glavne in spremljevalne prizore: sezname in stvari, ki podkrepijo glavne prizore. Glavne smo spremenili v manjše prizore, na podlagi katerih smo najprej improvizirali in se potem vrnili na tekst, da smo bolj definirali replike. Material stranskih pa smo spremenili v projekcije, luč in zvok. In tako je nastala ta predstava.
MARKO: A je kak poseben občutek nastopati v sklopu Borštnikovega srečanja? Kaj več vznemirjenja?
LEA: Kvečjemu je po mojem več nervoze. Mogoče zaradi tega, ker veš, da je to vseeno ena pomembna stvar in te je malo strah, da ne bi kaj »zaril« na Borštniku. Po drugi strani pa je zelo prijeten ambient. Posebej ta komorni oder, ki deluje domače. Tako da nisem imela spet takega velikega pritiska. Ampak je vseeno res, da nekje v glavi še vedno imaš zavedanje, da je to ena taka stvar, ki se ne zgodi vsak dan.
MARKO: Helena, se ti zdi pomembno sodelovanje med študenti AGRFT-ja in festivalom Borštnikovo srečanje.
HELENA: Glede na to da je to največji slovenski gledališki festival, se mi zdi to zelo pomembna vez. Kje drugje se bomo študentje soočili in seznanili s takim festivalom in ugotovili, kako dela tak festival, kako funkcionira tak festival, če ne tukaj? Že samo to, da hodimo gledat, je po mojem zelo dobro, ker vidimo neke produkcije, ki jih drugače ne bi videli. Malo ljudi gre v Celje, v Gorico ali na Ptuj. Druga stvar pa je, da če dejansko imamo svoje produkcije tukaj, lahko vidimo, kako funkcionira ta sistem, ta organizem. Želela bi si še več študentskih produkcij na Borštniku. Po drugi strani pa je zdaj škoda, da je festival prav v tem času, saj smo v juniju itak že vsi preobremenjeni s svojimi produkcijami. In nekaj se bo moralo spremeniti, drugače bo naše sodelovanje na festivalu zelo okrnjeno oz. za nas zelo naporno. Ne morem govoriti v imenu vseh, ampak mislim, da bi si vsi študenti želeli, da se termin festivala Borštnikovo srečanje premakne nazaj na oktober. Sploh za prve letnike, ker je to res spoznavni čas z minimum produkcijami in nismo tako živčni, kot smo zdaj in smo dejansko lahko tukaj, ne da se obremenjujemo s produkcijami in se vračamo nazaj v Ljubljano.
SE NADALJUJE
Zapisal Marko Rengeo
Foto: Nejc Žorž