Gibalno-predmetno-lutkovna misija Nedelja belgijskega gledališča ChaliWaté v koprodukciji s Cie Focus, s tremi režiserji (Julie Tenret, Sicaire Durieux, Sandrine Heyraud) meša tragično s komičnim, absurdno z realnim, apokaliptično z banalnim. Kljub mnogim pomanjkljivostim, predstava z bogato in raznoliko vizualno podobo buri domišljijo in odpira prihodnost sveta, v katerega smo napoteni.
Ta svet je svet nedelje, torej dneva tik pred koncem, dneva, ko lenarimo in svoje probleme hranimo za naslednji dan, za ponedeljek, ko se bomo z njimi morali soočiti in jih rešiti. Vendar se ponedeljek ne zgodi, predstava pa se ne dogaja v nedeljo, temveč v čudni časovni nedoločljivosti. Prizori si posledično sledijo v abstraktni logiki, ki skorajda nedvomno prekaša sposobnost dojemanja desetletnega gledalca (to je najmanjša priporočena starost).
Dogajanje je razdeljeno na dva prostora. Pred zaveso spremljamo trio raziskovalcev, ki poskuša ujeti zadnje trenutke izginjajoče narave – mamo polarnega medveda, ki izgubi mladiča, ker se led topi in se plošče ločujejo, gnezdo flaminga, v katerem ostane zapuščen mladič (torej je situacija obratna) in plažo, kjer živali sploh ne vidimo. Trio se s postopnimi smrtmi likov zmanjšuje: najprej postane par, nato pa solo ekspedicija, ki se zgodi dvakrat. Raziskovalka namreč po nekem čudnem naključju preživi cunami, saj jo je ujel ravno v potapljaški opremi. Ujel na plaži brez oseke, prepoznavnega znaka cunamija, njegovega atributa. Ravno ta oseka bi nekoga, ki se podrobno ukvarja s posledicami naravnega segrevanja, najverjetneje opozorila na prihajajočo smrt. Čeprav predstava s filmskimi animacijami prikazuje naravne pojave, od realnosti odstopa ravno tam, kjer ne bi smela.
Raziskovalci potujejo s kombijem z ogromno anteno, ki se vozi po premičnih mizah, ki jih dopolnjujejo in nadgrajujejo telesa igralcev, spremenjena v pokrajine. Ravno ta prijem vodi k drugemu problemu predstave – sredstva so uporabljena naključno in pogosto le kot atrakcija, ki nikakor ne pripomore k razvijanju ali poglabljanju dogajanja. Po vsakem prizoru pred zaveso se ta razpre, gledalec pa zagleda stanovanje, v katerem prebivajo tri osebe, katerih odnos ni jasen. Stara gospa (lutka), mlajša ženska in moški, ki ju igrata igralca, se potijo v vročem jutru, leseno pohištvo se tako zmehča, da se začne nagibati pod težo predmetov, brez opozorila pa gospa umre, ker jo strese elektrika, ko hoče ugasniti luč. Smrt nastopi tako nenadno, kot sem opisal.
Kljub nejasnosti in nelogičnosti fabule pa predstava navdušuje s tehnično inovativnostjo (ki se sicer ponekod zazdi sama sebi namen) in gibalno sposobnostjo igralcev. Ta proti koncu predstave, ki naj bi v stanovanju vse predmete odnašal močan veter, ki je ubil tudi prvo raziskovalko, vseeno odpove – telesa se ne morejo pretvarjati, da kljubujejo gravitaciji.
Drugačen pristop obravnavanja tematike globalnega segrevanja gledalca nekaj časa še preseneča, vendar se predstava – kot se rado zgodi – kaj kmalu prelije v pokroviteljsko žuganje s prstom. V vodi, ki je poplavila stanovanje, lebdi moški (v predstavi se pojavi samo na tem mestu), ki ugaša budilko in ne sliši tiktakanja, ki se vseeno nadaljuje. Čas se izteka, mi ne naredimo ničesar. Gledališko ogledalo pač poči vsakič, ko začne moralizirati, zato se lahko le zahvalim za še eno moralko, ki ne bo ničesar spremenila!
Nik Žnidaršič