Ptič je padel iz višine in izginil v večnost
10 let = ∞
(Maja Weiss)
Na prvi dan študijskega leta 2021/22 je bil na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo izveden dogodek v spomin na teatrologinjo, profesorico, znanstvenico in raziskovalko dr. Barbaro Sušec Michieli. V novi stavbi AGRFT na Aškerčevi cesti so se zvrstili različni dogodki pod skupnim naslovom Hočem osvojiti svet 2.1 – Igralka na prepihu kultur, ki so zaznamovali desetletnico smrti dr. Sušec Michieli. Prav omenjena obletnica je bila povod za pripravo dogodka, katerega organizatorji, Maja Weiss, Maja Šorli in Aldo Milohnić, so »za izhodišče izbrali njeno [Barbarino] raziskovanje življenja in dela igralcev v začetku 20. stoletja, zlasti znamenite igralke Marije Vere,« kot so zapisali v uvodu spremne/programske knjižice.
Dogodek, ki je nastal v koprodukciji AGRFT, festivala Mesto žensk in Zavoda Maja Weiss, je ponujal veliko več kot »le« spomin na prezgodaj preminulo profesorico: petek je bil namreč dan, ko smo skozi njene oči gledali v preteklost, predvsem na eno izmed pomembnejših slovenskih igralk, Marijo Vero; dan, ko smo odpirali vprašanja o tukaj in zdaj, vprašanja o položaju in razumevanju igralke danes; ter dan, na katerega smo lahko občutili sapo prihodnosti.
»Samo nekam ven je skočila in bo kmalu nazaj.
Zasopla bo pritekla na sestanek, z zamudo kot običajno, malce ji bo nerodno,
a ne toliko, da ne bi naslednjič spet zamudila.«
(Miran Zupanič)
Začetek ob 10.00.
Mogoče minutko
ali dve
ali deset čez.
»Če se […] še nekoliko pošalim, lahko ugotovim, da je ostal živ še en simpatičen Barbarin vpliv, namreč fenomen zamujanja na sestanke ali predavanja, saj nekateri člani dramaturškega oddelka to tradicijo prizadevno ohranjajo …« (Blaž Lukan)
Zamik začetka dogodka za nekaj minut je bil zagotovo konceptualno dobro premišljen uvod.
Ljudje se zbiramo.
Počasi.
Filmska dvorana se polni.
Zoom povezava do Berlina in Giessna je vzpostavljena.
Pozdravni nagovor organizatorjev.
Pogled nazaj
Uvodni predavanji sta pripravila dr. Jan Lazardzig in dr. Bojana Kunst. Prvi je pripravil temeljit pregled raziskovalnega in znanstvenega dela, ki ga je opravila dr. Sušec Michieli; dr. Kunst pa se je posvetila pomembnosti biografij umetnikov in raziskovanju posameznega umetnika (s čimer se je vsaj petnajst let intenzivno ukvarjala Barbara Sušec Michieli) ter delovanju raziskovalca »doma« in v tujini. Oba predavatelja trenutno bivata v Nemčiji, zato sta bili predavanji izvedeni preko platforme Zoom, na katero smo že (pre)navajeni in je tako omogočila tudi kvaliteten pogovor med gledalci in predavateljema.
Dvorana je postala premajhna,
zatohla,
prepolna spominov …
Čas za krajši odmor.
Sledil je ogled filma Hočem osvojiti svet (2006), nastal na podlagi doktorske disertacije dr. Sušec Michieli o Mariji Veri, za katerega je scenarij pisala v sodelovanju z režiserko filma Majo Weiss. Film je ne le spomin na bogato raziskovalno delo Barbare, ampak tudi neposreden spomin nanjo, saj v filmu v osrednji »vlogi« nastopa tudi sama. Na spletni strani produkcijske hiše Bela film je film Hočem osvojiti svet opisan kot »potovanje med različnimi kulturami, mesti, jeziki, gledališči, političnimi sistemi in zgodovinskimi obdobji. […] Barbara Sušec Michieli z vlakom potuje po Evropi in išče sledi o Mariji Veri. Njena razmišljanja se prepletajo z odlomki iz igralkinih dnevnikov, spraševanji o igranju in gledališču, položaju ženske v umetnosti in življenju, o domu in o svetu.«
Po ogledu filma je sledil pogovor z Majo Weiss in igralko Ivanko Mežan, ki poleg nekaterih drugih igralk (Veronika Drolc, Nataša Matjašec Rošker, Polona Juh, Jette Ostan Vejrup in Aleksandra Balzamovič) v filmu spregovori o tem, kaj igralstvo sploh je ter odpira vprašanja o položaju igralke znotraj njega. Na pogovoru, katerega moderator je bil Aldo Milohnić, je bila izrisana širša slika ideje in nastajanja filma, Maja pa se je spominjala tudi nekoliko manj formalnih in nadvse zanimivih anekdot snemanja in prijateljevanja z Barbaro. Na drugi strani pleksi stekla je Ivanka Mežan pripovedovala o svojih spominih, predvsem na Marijo Vero, igralko in profesorico, ki je skozi njena pričevanja pred nami oživela.
Daljši odmor.
Odmor za kosilo.
»Čutila je potrebo odkrivati in pronicljivo obelodaniti razvoj
slovenskega gledališča in njegovih pomembnih dejavnikov.«
(Darja Koter)
Danes
Po odmoru je potekala okrogla miza, ki jo je moderirala dr. Maja Šorli, njene sogovornice pa so bile tri igralke, z izkušnjami dela »na prepihu« kultur in jezikov: Nataša Burger, Neda Rusjan in Katarina Stegnar (pogovora se zaradi bolezni Jette Ostan Vejrup ni mogla udeležiti). Pomen okrogle mize se je kazal na več nivojih: udeleženke so najprej govorile o svojih izkušnjah z ustvarjanjem (v prvi vrsti igranjem) v tujem jeziku, znotraj česar se je izrisal širši izziv – igranje znotraj druge kulture, pogojene z jezikom; s tem se je v svoji igralski karieri srečevala tudi Marija Vera, a so bile igralke enoglasno mnenja, da so bili njeni časi »drugačni«, sploh če imamo v mislih občutljivost gledalcev na pravilno izreko odrskega jezika.
Nato so se dotaknile teme, ki je prav tako vzporedna življenju Marije Vere – govorile so namreč o položaju ženske v svetu igre, igralstva in obravnavi ter pogledu, ki so jih igralke deležne danes. Izpostavimo primer igralke Katarine Stegnar, ki prikazuje globoko zakoreninjeno težavo odnosa do igralke: povedala je, da sama v intervjujih pogosto dobiva vprašanja o tem, kako usklajuje materinstvo z igralstvom, medtem ko njen partner takih vprašanj ne dobiva.
Pogovor je bil bogat nabor razmišljanj o aktualnih zdrsih v napačno smer, o #metoo, o odnosih znotraj gledališč, o načinu študija na Akademiji, o pomenu »biti mati«, »biti karieristka« in »biti ženska«, ki mora za svojo uspešnost nujno združevati oboje itn., neprestano pa se je spogledoval s preteklostjo in z upanjem na bolj uravnovešeno prihodnost.
»1985, stojiva pred oglasno desko AGRFT: ‘Bravo, midve, obe sva sprejeti!’«
(Nataša Goršek Mencin)
Največji pomen okrogle mize pa se je najbrž kazal v gledalcih – večino njih so sestavljali študentje in študentke prvega letnika AGRFT in bili tako seznanjeni s temami, o katerih se je potrebno začeti spraševati čim prej.
»Že pri osemnajstih je bila skoraj nenaravno modra. Ko je Barbara nekaj rekla, je bilo o tem vredno razmisliti. Nobenih skrajnosti ni bilo v njenih stališčih in nobene retorike v njenem utemeljevanju, le neizpodbitna logika.«
(Jure Gantar)
Pogled naprej
Dogodek je sklenila bralna uprizoritev krajšega dramskega besedila Hočem osvojiti svet 3.1, avtorice Mance Lipoglavšek, študentke dramaturgije in scenskih umetnosti. Izvedbo so prav tako pripravile študentke in študent AGRFT: Jure Srdinšek (režija), Urša Majcen (dramaturgija) in Mojka Končar, Ajda Kostevc, Lucija Ostan Vejrup ter Ajda Pirtovšek (igra).
O bodoči igralki, ki hoče osvojiti svet, a že prvi dan na Akademiji ugotovi, da to morda ni in ne bo tako enostavno, kot si je predstavljala. Ugotovi, da bariere niso zgolj jezikovne in kulturne, ampak se gradijo na vseh ravneh, tudi medosebnih. Celoten študij je zanjo eno samo iskanje, preizpraševanje, dvomljenje. Postopoma pride do odgovora, da je za osvajanje zunanjih svetov najprej potrebno porušiti meje znotraj nas samih in osvojiti lastne notranje svetove, saj lahko potem s celim srcem osvajamo zunanje. Ko bodoča igralka to spozna, hkrati tudi osvoji svet, a paradoksalno z zavedanjem, da ji to najverjetneje ne bo nikoli uspelo.
Tako kot je bil film Hočem osvojiti svet umetniški izdelek, s katerim smo pogledali v preteklost, lahko bralno uprizoritev označimo kot umetniški izdelek, skozi katerega smo lahko gledali in videli v prihodnost. Ne toliko zaradi same vsebine drame, temveč zaradi mladih ustvarjalcev, ki so pripravili sklepni del dogodka in nedvomno z njim odprli mnoga vprašanja in razmislek o tem, kakšna prihodnost čaka (slovenski) gledališki – teoretski in umetniški – prostor.
Celotno dramsko besedilo: https://akablog.splet.arnes.si/poetika/hocem-osvojiti-svet-3-1/
»Barbarino zemeljsko potovanje se je sicer končalo, a pot, ki jo je zarisala,
ne obstaja samo v spominih, temveč tudi v resničnosti, saj po njej hodimo njeni nekdanji akademijski kolegi in drugi raziskovalci, združeni v AGRFT-jevski raziskovalni skupini.«
(Katarina Podbevšek)
Več o dogodku in spominih na dr. Barbaro Sušec Michieli: https://www.agrft.uni-lj.si/sites/www.agrft.uni-lj.si/files/hos2-1_v1-7-2_splet.pdf
Helena Šukljan