Marko Mandić je član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana. Letos na Borštnikovem srečanju sodeluje v štirih produkcijah – treh v tekmovalnem programu (Požigi, Emigranta, Cement) in eni v spremljevalnem programu (Solo). Kljub njegovemu polnemu urniku smo se ujeli na kavi. Preživeli smo dopoldne ob klepetu o gledališču, predstavah in spominih na Borštnika iz Markovih študentskih let.
Kako doživljaš letošnje Borštnikovo srečanje, ko sodeluješ v treh tekmovalnih in eni spremljevalni predstavi?
Na enak način kot kadar koli do zdaj, če sem sodelovali tukaj s predstavami, razen, da je drug termin. Prvič ga doživljam junija. Ampak glede na obisk pri Emigrantih in tudi pri drugih predstavah, ni velike razlike. Ne vem pa, če so ljudje res navajeni na to, da grejo v teh toplih dneh v gledališče. Želim si, da bi bilo tako.
Ali nate kaj vpliva, če je Borštnikovo srečanje na začetku oziroma na koncu sezone?
Na nek način mi je bil oktobrski termin všeč, ker so nekatere predstave zaradi tega imele podaljšano življenje, ker se jih je, če so bile izbrane, moralo obnoviti. Glede na to, da mi Požigov nismo igrali skoraj dve leti, se nam je zgodilo skoraj podobno. Predstavo smo morali reanimirati in res upam, da bo še živela naprej, ker se mi zdi, da je to prav predstava, ki bi morala biti v gledališču ves čas na programu.
Ali to, da je predstava v tekmovalnem programu, zate nosi kakšno večjo težko kot če je v spremljevalnem?
Ne. Zdi se mi, da predstave pač predstavljaš na drugem terenu, na festivalu. Vesel sem, da jih lahko pokažemo mariborskemu občinstvu. Najbrž sem prebolel tisto otroško bolezen – da ima ta tekmovalni program vedno tak pridih – svojo predstavo moramo spravit skozi ta portal naprej ter očarati publiko in žirijo. Ampak zdaj sem bil že tolikokrat na Borštnikovem srečanju, da se s tem ne obremenjujem – v smislu, vau, zdaj tekmujemo, zdaj smo na olimpijadi. Se mi zdi, da ne, ne čutim razlike.
Ali si na Borštniku že večkrat sodeloval v toliko predstavah?
Zelo različno. Vem, da je enkrat že bilo vse, kar sem delal v sezoni, uvrščeno na Borštnika. Mislim, da je bilo to eno obdobje, ko sta bili celo dve sekciji. V eni so bile bolj eksperimentalne predstave – recimo predstava Ma and Al.
Do zdaj sem imel res srečo, da se je marsikaj, kjer sem sodeloval, prišlo pokazat sem – ali v spremljevalni ali v tekmovalni program. S tem, da se mi zdi, da nas je letos par takih, ki smo z več projekti tukaj. Tudi zato, ker izbor zajema leto in pol, torej več kot eno sezono in najbrž je zato tudi več tega.
Ali ti je tak ritem naporen?
Festival letos traja več kot deset dni in je razporejeno tako, da smo vse te predstave že obnovili ali jih pred kratkim igrali, druge pa, ker so vezane na specifično lokacijo, kot na primer Požigi, adaptirali – ker tukaj ni železne zavese, pogrezala so drugačna, prehodi naokoli so drugačni. Ampak so vse v naprej preštudirali in splanirali in smo zato ta prostor zelo dobro izkoristili. Zelo me veseli, da bomo Solo igrali v MTT-ju, Mariborski tovarni tekstila, kar bo seveda čisto neka druga situacija kot pred Novo pošto, na parkirišču pred temi kontejnerji, ampak se mi zdi, da bo ta nova lokacija definitivno dala nov kontekst in dodatno vsebino naši predstavi. Veselim se teh obnovitvenih vaj oziroma umeščanja predstave tja.
Po dveh letih ste obnovili Požige. Kako je na predstavo vplivalo novo okolje in dvoletna pavza?
So kakšne predstave, ki jim dolge pavze absolutno škodijo, ker se nek mehanizem ali matematika, ki je obstajala v predstavi pozabi in težko spraviš to nazaj na tisto vrelišče, ki je bilo potrebno za to, da je predstava takšna kot bi morala biti. Med tem, ko se mi zdi, da so ene – in sem spadajo tudi Požigi –, ki s časovnim odmikom tudi pridobijo. Ali zato, ker smo mi starejši, zrelejši bi bilo prepotentno reči, ampak kot da se svet vmes spremeni in dobijo določene vsebine in določeni prizori še dodatne plasti in pomene. Definitivno bi bilo fenomenalno, če bi jo letošnjo celo sezono, ko je bilo gledališče spet odprto, igrali pri nas doma. Ampak se zaradi vseh teh terminskih problemom to žal ni zgodilo. Tako bi bila obnovitev in adaptacija tu v Mariboru tudi hitrejša in lažja. Tako pa smo mi praktično istočasno predstavo obnavljali in prirejali za nov prostor. Ampak kot sem že rekel, se mi zdi da smo vse te drugačnosti izkoristili nekako v prid predstavi, da smo izhajali iz tega. In je to tudi neka dobra potrditev, če bomo šli kam gostovat in spet upam, da s to predstavo bomo, ker se mi zdi, da bi morala iti, da smo pripravljeni. Da vemo da je to mogoče in da nismo strogo zaljubljeni v tisti naš Ljubljanski prostor, kjer je predstava nastala, kjer nam vse štima. Izkazalo se je, da tudi v nekih drugih dvoranah, ki izgledajo malo drugače, na drugačnih odrih, lahko to predstavo skomuniciramo. Kar je na nek način najpomembnejše, da vsebina pride do gledalcev in da se jih predstava dotakne. Da jih zdrma, da jih pretrese, kar se je v četrtek, ko smo igrali, zgodilo. No, vsaj upam.
Kako pa se spominjaš Borštnikovega srečanja iz študentskih let? Bi lahko z nama delil kakšno anekdoto?
Spomnim se leta 1993, takrat je bil še dan igralca. Nisem točno prepričan kater dan je bil – 28. ali 29. oktober, eden od teh dni je bil. Takrat je bil zaključek festivala in potem tudi vedno kostanjev piknik. Piknik pri Anderliču. In to je bilo res romanje iz Ljubljane. Cela akademija je šla z avtobusom in bilo je veselje od začetka do konca. To se mi zdi en tak »event«, ki je bil nujen. No, začelo se je tam in potem se je še nadaljevalo na to zaključno prireditev. Potem pa je bila v Kazinski dvorani po navadi, tega se spomnim iz akademijskih časov, muzika v živo. Muzika, ples, vse. Res je bil orto žur. Prav veselil si se tega dneva igralca in igralk.
Potem je malo usahnila ta tradicija. Zdi se mi, da je v tistem obdobju, ko se je začelo, da so vsi študentje akademije ves čas festivala tukaj, Borštnik dobil nov zagon. Vse povsod jih je bilo polno in predstave so bile čisto »zafilane« s študenti. Še na dodatnih sedežih so sedeli. Tega se res spomnim kot neko novo obdobje Borštnika. Zdi se mi, da je bilo tam prav čutiti veselje od začetka do konca tudi na predstavah. Kot da so študentje še dodatno podkrepili druge gledalce. To je bilo res skakanje iz predstave na predstavo, kar se mi zdi za en festival nujno.
Intervju sta pripravili Luna Pentek in Lucija Trobec.
Foto: Boštjan Lah