Smrt. Kar tako, iznenada, že takoj na začetku. Že na začetku obilica čustev, ki me preplavijo, zaradi asociacij, ki so meni blizu. Nežna smrt, blaga, lahko bi rekel tudi čarobna. Zaslužna smrt za žensko, ki je v svojem življenju doživela že marsikaj, in ki se je obdala z molkom. Molk, ki izraža žrtvovanje za blagor družine, za blagor ljubezni. Molk, zato ker je to še edina stvar, ki ti preostane, ko te rani tisti najbližji, tisti, ki v rokah drži tvoje srce in ti njegovega. 

V trenutku, ko se dogajanje na odru prične, smo zapeljani v zgodbo treh likov, mame, ki predstavlja preteklost in povod za dogajanje v sedanjosti, ter dvojčka, ki predstavljata sedanjost, ki je umazana oziroma okrašena s posledicami dejanj oziroma dogajanja iz preteklosti. Igralci zelo gladko drsijo iz dogajanja iz preteklosti v dogajanje iz sedanjosti, in gledalec zvesto plava ter sledi zgodbi kot najlepši glasbeni simfoniji, ki nas neprestano navdaja z raznoraznimi čustvi. Neprecenljiva in zelo ganljiva je vloga ženske, ki se iz časovnega obdobja spreminja. Naval je predstavnica ženske, ki se je v življenju odrekala marsičemu, tako kot njene prednice. Prednice pa ji polagajo na srce, naj se izuri tam, kjer se one same niso mogle. Da si pridobi izobrazbo in tako torej tudi pridobi svoje lastno mišljenje.

Je predstavnica ženske, ki razbija stereotipe. Ženske, ki se je pripravljena boriti se za pravičnost, ne glede na posledice. Prav tako je predstavnica ženske, ki se ne podreja sistemu družbe ter verjame in se sprašuje o večjem ter ne dopušča, da bi njeno pot tkali drugi, temveč jo ona sama. Njena otroka, dvojčka pa sta žal ujeta v posledicah, ki jima jih je zapustila mama. Te posledice so v svoji surovosti in nemilosti grozne in strašljive, hkrati pa so v svoji nežnosti in predanosti poučne in zlata vredne, kajti le te vplivajo na razvoj njenih otrok. Mislim, da je vredno tudi omeniti, da kljub vsem okušinam družinske tragedije v določenem prostoru in določenem časovnem obdobju, dobimo še za trenutek okus norosti, ki ga Mandić v enem izmed svojih zadnjih prizorov izpelje imenitno. Prizor je totalno nasprotje vsega že videnega, kar nam je bilo položeno na pladenj. Je prikaz totalne razplastitvije realnosti in totalnega zavzetja spačenosti, kričečega, neotesanega, brez kakršnega koli zavedanja o realnosti, zatorej norost.

Luka Seražin

Foto: Peter Uhan, Boštjan Lah

Ponovitev predstave Požigi v produkciji SNG Drama Ljubljana na 57. Borštnikovem srečanju.