Pred slabima dvema tednoma se je s slovesno podelitvijo priznanj zaključil Festival Borštnikovo srečanje. S slovesnim govorom, v katerem je bila realna slika festivala, kot navadno, prehvaljena. S slovesno pogostitvijo, na kateri so bili tokrat res prisotni zgolj nagrajenci in izbrani gostje, ki jim je kljub nenavadnem terminu uspelo najti čas za večer proslave. A četudi je vredno proslaviti dejstvo, da je festival obstal in vztrajal v času, ko bi ga bilo vse prelahko odpovedati, in čeprav si nagrajenci nedvomno zaslužijo priznanje za svoje dosežke, se zdi proslavljati uspešno izveden festival nekoliko pretenciozno.
Letošnji Festival Borštnikovo srečanje je na nek način spoj lanske in letošnje sezone. Tako je komajda primerno, da se imenuje šestinpetdeseti, saj gre v resnici bolj za ponovni poskus izvedbe petinpetdesetega. Program sam ni bil namreč skoraj nič spremenjen. Od ponovno natisnjenih programskih knjižic in zbornikov – z enako vsebino in enakimi napakami – do izbranih uprizoritev, je večino programa krojila lanska sezona. Tekmovalni program je ostal nespremenjen, četudi se dve uprizoritvi (Strahovi in Izobčenke) nista uspeli predstaviti. Le v spremljevalnem programu smo si lahko ogledali predstave in dogodke iz obeh sezon.
Tako se že ob samem pregledu urnika postavita dve vprašanji: po kakšni logiki bodo torej predstave izbrane za naslednji festival, da ne bo nobena zaradi nesrečnega timinga preprosto izvisela, in pa, kako se je lahko zgodilo, da je v štirinajstih dneh festivala hkrati prišlo do dni praznega toka, ko se ni dogajalo popolnoma nič, in dni, ko so se odlične predstave časovno popolnoma prekrivale? To je gotovo povezano tudi z dejstvom, da se zadnjih nekaj let (od menjave vodstva torej), festival otvori šele v začetku drugega tedna – se pravi teden dni po tistem, ko festival že traja. Ne glede na verjetno tehtne razloge, ki so Aleša Novaka vodili k tej odločitvi, ločevanje delov festivala na formalni in neformalni (tj. mladinski in študentski del) vseeno predvsem izpostavlja misel, da mladi s svojim ustvarjanjem ne sodimo k pravemu gledališču in nas, takorekoč, drži na varni distanci. Treba je priznati, da je bil letošnji festival res izpeljan v težkih pogojih in da je režija celotnega festivala zahtevna. A kljub temu so nekateri problemi preočitni in preveč povedni, da bi jih preprosto spregledali.
Ustavimo se npr. še pri vprašanju tekmovalnega programa. Selektor Rok Bozovičar je v tekmovalni program uvrstil vsaj po eno predstavo iz vsakega relevantnega slovenskega gledališča. Tako je nedvomno izbral smetano sezone, čeprav je res zanimivo, da so se najboljše predstave sezone ponovno korektno in enakomerno razporedile po sodelujočih gledališčih. Letos večinsko mednarodna žirija – Vilma Štritof, Ivan Medenica, Barbara Orel, Haris Pašović, Norbert Rakowski – si je tekom festivala ogledala osem predstav in ocenila presežke slovenskega gledališča. Že sam izbor tekmovalnih predstav pa nam je ponujal zelo jasen pogled v prihodnost in v skoraj edino smiselno odločitev žirije, kako bodo nagrade razporedili.
Vsako leto bolj tog festival, tako namesto da bi iskal in izpostavljal inovativnost, kritičnost in kontroverznost gledališča, zgolj goji uniformiranost in politično korektnost. Večino svobodomiselnosti in avantgarde v izbranih uprizoritvah je bilo kljub vsemu podane skozi prizmo formalnega gledališča, ki zgolj na videz izpolni – igra pravzaprav – svojo funkcijo kritika. To ne pomeni, da bi morali kakršno koli formo ali okvir rušiti za vsako ceno. Pravzaprav nam prav uniformiranost lahko nudi odlične možnosti za subverzijo – dokler ustvarjalci okvir izrabijo v svojo prid, namesto da se z njim preprosto zlijejo.
Tako je odločitev žirije, da podelijo nagrade, ki smo jih že videli podeljene za podobne tipe predstav, popolnoma pričakovana gesta iskanja nečesa novega in spodbujanja teh, ki h kontroverznosti vsaj težijo. Uniformiran festival je letos zmagal Divjak. Ta mala besedna igra pa izraža upanje, da bomo, če nihče drug, vsaj (oz. predvsem) ustvarjalci sami v formalno še naprej vnašali vedno več novega, predvsem pa več samosvoje misli.*
*Članek nikakor ne prevprašuje tega, da so si nagrajenci resnično zasluži nagrado, temveč poskuša zgolj izpostaviti pomanjkljivosti v mašineriji ozadja, ki s svojim delovanjem vztrajno zmanjšuje vrednost priznanja.
Urša Majcen
[foto: Boštjan Lah]