V sredo, 20. julija 2022, dan po uprizoritvi Letoviščarjev Maksima Gorkega, je v mali dvorani Gledališča Koper potekal pogovor z ustvarjalci predstave – študenti Umetniške akademije Univerze Banjaluke. To so: Aleksa Đorđević, Anđela Tasić, Anđela Rakočević, Ilija Ivanović, Olga Skerletović, Miloš Ćebić, Dunja Popović, Katarina Rendić, Marko Šukalo. Z njimi ter njihovim mentorjem Željkom Mitrovićem se je pogovarjal Ivan Loboda.
Prevajalčeva opomba: Pogovor v koprskem gledališču je potekal v srbščini. V nadaljevanju lahko preberete slovenski prevod, ustvarjanje katerega se je izkazal kot zanimiv način spoznavanja srbskega jezika, čeprav nimam uradnega certifikata za prevajanje.
***
IVAN: Včeraj smo videli, da ste 120 let staro klasično dramsko besedilo modernizirali in ste bili tako tudi aktualni. Kakšen igralski izziv vam je predstavljalo to, da sebi in gledalcem približate ruski realizem? Da tekst naredite bolj aktualnega, modernega? So bile za to potrebne kakšne spremembe v tekstu?
KATARINA: Nismo delali nobenih sprememb. Besedilo je ostalo takšno, kot je prvotno zapisano.
MILOŠ: Spremenili smo recimo to njihovo podajanje replik.
KATARINA: To je zaradi modernizacije.
MILOŠ: Ampak je to majhna stvar, ki je veliko doprinesla.
KATARINA: Vsi fizični premiki so pa naša režija.
ILIJA: Meni osebno je bilo lažje. Besedilo je klasika. Rekli smo, da ga bomo delali pač tako, kot je napisano. Na nek način je spominjalo na naše delo v prvem letniku, samo da je šlo tukaj še za nadgradnjo dela na posameznih likih.
ALEKSA: Začetna ideja je bila, da se naredi žurka. Da se naredi žurka in da na koncu razpade, kot se velikokrat zgodi.
KATARINA: Rusi so strašno ognjevit narod, ki je veliko pije. Brali smo neke zanimivosti, kot recimo to, da v Rusiji petsto tisoč ljudi, torej pol milijona, umre zaradi posledic alkohola, ali pa to, da so v času inflacije namesto denarja za plačilo dobili flaše vodke, pa recimo to, da do leta 2013 pivo ni bilo priznano kot alkohol. In to smo razumeli kot možnost (izgovor), da na odru maksimalno pijemo, da se maksimalno osvobodimo, z obzirom, da osvajamo prostor. In da se naučimo, da ne vztrajamo vedno pri tem realizmu, da ni potrebno, da se vse odvija na dveh metrih prostora oz. na le eni površini.
ILIJA: Je pa bil intenziven proces, na voljo smo imeli točno devet delovnih dni, da sestavimo predstavo.
IVAN: Devet delovnih dni?
MILOŠ: Devet delovnih dni, da delamo izključno na tej predstavi.
ŽELJKO: Medtem ko smo pred Letoviščarji štiri mesece delali prejšnjo predstavo, Ibsenovo Noro, smo se pogovarjali o Letoviščarjih. Vedno smo se gibali med eno in drugo predstavo, med enimi in drugimi liki. Tisti, ki so v Nori imeli večje vloge so tukaj imeli manjše in obratno. Vedno smo razmišljali o povezavi teh dveh del.
OLGA: Velik izziv nam je bil ustvarjati kolektivno igro na sceni. Da moramo biti pozorni na to, da se vse sliši, da drugi plan ne postane močnejši od prvega plana, in to nam je predstavljalo veliko problemov. Ukvarjali smo se z vprašanjem, kako si izboriti to, da ne boš ti dominanten in da pustiš nekomu drugemu, da v določenem momentu dominira.
ILIJA: V prvem in drugem letniku smo delali dialoge. V Nori so bili dialogi, pri Čehovu dialogi ali največ trije liki skupaj, tako da je bilo zdaj prvič, da smo vsi skupaj stali na odru.
ŽELJKO: To je bila naloga na koncu drugega letnika – da so vsi skupaj na odru.
DUNJA: In to je tudi prva predstava, v kateri imamo vsi pravi razvoj lika, od začetka do konca. Tega v nobeni prejšnji produkciji nismo imeli, imeli smo samo dele nekega besedila.
***
IVAN: Omenili ste, da ste predstavo režirali vi. Zanima me, kako je na vaši akademiji s študenti režije in s študenti igre. Ali oni režirajo vas, ali vas režira mentor, ali se režirate sami? Kakšen je sistem na vaši akademiji?
MILOŠ: Na naši akademiji imamo posebej katedro za igro in posebej katedro za režijo. Na področju režije smo zelo ubogi. Vse skupaj imamo enega gostujočega profesorja in enega asistenta gledališke režije. Študenta pa imamo dva. Z njima delamo, ko od profesorja dobita nalogo in se nato sama, ob konzultaciji s profesorjem, odločita, s kom od nas si želita delati.
***
GLEDALEC 1: Na celotni akademiji imate samo dva študenta režije?
MILOŠ: Gledališke režije.
GLEDALEC 1: A imate filmsko režijo?
MARKO: Imamo. Ampak kar se tiče recimo naše predstave, pri njej režiserji ne sodelujejo. Dramaturgi tudi ne.
DUNJA: Profesor nas zelo vzpodbuja, da vse delamo sami, ampak če se kje kaj zatakne, se potem že režijsko vmeša.
***
IVAN: Kako pa delate diplomsko predstavo, če nimate režiserja?
KATARINA: Kar se tiče diplomske predstave imamo svobodo, da jo delamo s komer želimo. Lahko jo delamo vsi v razredu, lahko delamo po dva, po pet, kakorkoli se dogovorimo.
ŽELJKO: Diplomska predstava se izvaja v osmem semestru igre, ampak imamo tudi v sedmem semestru zelo zanimivo nalogo, ki je podobna predstavi, ki smo jo gledali prvi večer (Dramakurbija). Gre za individualno nalogo, ki je zastavljena tako, da bomo v sedmem semestru imeli devet različnih del (vsak študent svojega), ki naj bi trajali od 30 do 45 minut in potem bomo iz tega naredili en majhen festival. Vse predstave so različne, vsaka ima svoj naslov, ima svojo idejo, ima svoj koncept in ima svojega igralca. Povezuje jih zgolj ista izhodiščna naloga oz. naslov, ki se tiče teme »svet igre v meni«. In tukaj imajo možnost, da lahko vse, kar študentom pade na pamet in se tiče igre, vključijo v svojo produkcijo. Recimo, kako smo ustvarjali predstavo, kaj v resnici počnemo, kako se razumemo z režiserji, kako sami delamo prestavo in ne rabimo režiserja, ne rabimo nikogar.
***
IVAN: Končali ste drugi letnik. Kaj vas pa čaka v tretjem?
ŽELJKO: V prvem semestru tretjega letnika se bomo ukvarjali s Shakespearom, s prizori in monologi, v drugem semestru pa bomo naredili tri predstave.
***
GLEDALKA 1: Kako delajo režiser, če ne delajo z vami?
ŽELJKO: Delajo z njimi, ampak ne z njimi kot z generacijo. Naša akademija je majhna in idealno bi bilo, da bi obstajale, tako kot nekoč, štiri generacije gledališke režije in štiri generacije gledališke igre, da bi delali drug z drugim. Da bi na vajah, kjer bi bila prisotna profesor za igro in režijo, skupaj delali predstavo. Luknja pri študiju režije se je razširila, ker se vpisuje en študent na dve leti oz. na tri leta. Kdaj se vpišeta dva študenta pa en odneha … preprosto nimamo kontinuitete, da bi imeli v vsakem letniku študente režije. V Beogradu imajo skupen program gledališke režije in igre. V prvem letniku delajo vaje, v drugem letniku imajo skupno nalogo, ki je enodejanka, v tretjem letniku pa predstavo, ki se obvezno igra v gledališču, prav v gledališču. Gledališča v Beogradu imajo obvezo, da na repertoar uvrstijo študentsko izpitno predstavo tretjih letnikov, ki so navadno žanrske. In velikokrat so te predstave režiserjev, ki jih delajo v tretjih letnikih, in kasneje ti režiserji seveda delajo tudi v gledališčih, ravno njihove najboljše.
***
GLEDALEC 1: Imate študijski program štiri plus ena. Kdo je mentor pri magistrskem programu in kakšen je program?
MILOŠ: Ni potrebno, da se vpišemo na našo fakulteto. Lahko se vpišemo recimo v Ljubljano ali Zagreb ali Beograd. To nima zveze. Ob koncu četrtega letnika dobimo diplomo in se lahko zaposlimo v gledališču.
***
IVAN: A po četrtem letniku se lahko zaposlite v gledališču? Ker pri nas se lahko šele po magisteriju.
ŽELJKO: Peto leto, na magisteriju, se spet dela individualno. Ko me študentje vprašajo, če bi bil njihov mentor za magisterij, jih rečem, da si ne morejo izbrati mene za mentorja, ker smo bili skupaj štiri leta. Ker to, kar smo delali v sedmem semestru, je v celoti enako, kot delo na magisteriju.
***
GLEDALKA 1: A diplomo morate napisati, ali se predstava kot taka šteje kot diplomski izdelek?
MILOŠ: Predstava se šteje kot diploma.
***
GLEDALEC 2: A imate na magisteriju samo en izpit, ali ga imate tudi druge predmete, npr. gib, govor, petje?
ŽELJKO: Na magisteriju se dela predstava. Prvenstveno je magisterij povezan z igro. Odrsko gibanje, tehnika glasu in govora so predmeti, ki jih študentje štiri ali pet let poslušajo na predavanjih. Ni potrebno, da naredijo magisterij iz predmeta igra, lahko recimo tudi iz drugih predmetov. Lahko magistrira iz odrskega govora, lahko delajo recimo gledališče poezije in to lahko delajo s profesorjem igre, ali s profesorjem odrskega govora. Lahko si recimo izberejo, da naredijo muzikal, za to si lahko izbere profesorja tehnike glasu. Če gre recimo za pantomimo, koreodramo, ali sodoben ples, ima možnost, da si študent izbere profesorja za gib, lahko pa tudi profesorja igre. Če želi delati koreodramo s profesorjem igre, kot njegovim mentorjem, lahko vseeno izkoristi profesorja odrskega giba, da mu on kaj pokaže ali razloži.
***
GLEDALEC 3: Mi imamo podoben problem kot vi – našo predstavo smo originalno igrali na veliko večjem prostoru kot je oder v tem gledališču. In sedaj ste dobili manjši prostor. Zanima me, kako ste prostor kompresirali, česa se poslužujete v situaciji, ko je prostor treba postaviti iz večjega v manjšega.
OLGA: Mislim, da je bila za nas največja razlika prilagoditi drugi in tretji plan dogajanja, da se nas ne sliši, da ne motimo glavnega dogajanja. V predstavi se nas včeraj ni slišalo, ker smo samo odpirali usta in ne zares govorili, kar je bil največji izziv. Izziv pa zato, ker smo predstavo sicer igrali zunaj in smo zato lahko imeli živ pogovor, resnično smo se pogovarjali drug z drugim – bili smo tako daleč, da nas gledalci niso slišali. Pomembno nam je bilo, da imamo vseeno vsaj navidezno živ razgovor in da so vsi ti ljudje živi, brez ugašanja v tem smislu, da se malo utišamo.
KATARINA: Mislim, da je naša prednost ta, da se poslušamo. Da damo svoj ego na stran, ker smo ekipa. Mislim, da je to tisto kar nas vedno pripravi k temu, da drug drugemu pomagamo in da smo pozorni v prizorih, če se kje koga ne sliši. Zelo smo obzirni drug do drugega.
***
IVAN: Mislim, da ste odlično koristili celoten prostor. Da ste prišli od zadaj, da ste imeli nekaj prizorov tik pred publiko, da ste prihajali z vseh strani. A to ste včeraj prilagodili prostoru?
DUNJA: Včeraj smo pogledali sceno in šli skozi prostor, da smo videli, kako sploh deluje. Na akademiji nimamo pravih scen, vse delamo v učilnici.
ŽELJKO: Naša učilnica je velika približno 13 x 4 metrov. To so majhni prostori, a zelo dobri, ker so intimni. In prvi dve leti delamo nek filmski realizem, to je zelo minimalistično in subtilno in ne potrebujemo scene.
IVAN: Mislim, da ste odlično in kreativno izkoristili celoten prostor, z vsemi premiki z različnih strani.
KATARINA: Zelo smo se trudili, da noben del prostora ne ostane neizkoriščen. V tem smislu je v manjšem prostoru to bilo veliko lažje.
IVAN: A ste sedaj bili prvič na sceni?
KATARINA: Da.
IVAN: Hvala vam. Zelo smo veseli, da ste prišli.
Po končanem pogovoru se je dogajanje premaknilo na veliki oder, kjer je sledila improvizacija, v kateri smo sodelovali študentje vseh treh akademij 😊.
Zapis je pripravil Marko Rengeo
Foto: Dear Grgurica, Studio D’Or