V sklopu Borštnikovega srečanja sem se udeležil mednarodne konference Gledališka vključenost – socialna aktivacija. Temeljno vprašanje te manifestacije je bilo, kot pove že samo ime dogodka, vključevanje ranljivih skupin v procese gledališča – kot ustvarjalce in gledalce. Jedro dogodka so sestavljala predavanja različnih ustvarjalcev iz Slovenije in širše evropske okolice (Češka, Nemčija, Italija, Hrvaška, ipd.). Svoj vrh pa je dosegla zadnji dan z javno razpravo v obliki okrogle mize. Predavatelji (med njimi tudi Chiara Bersani, Renae Shadler, Snježana Abramović Milković in Tanja Završki) so na tematiko pogledali vsak iz svojih izkušenj in le-te z nami podelil preko predavanj.

Tekom predavanj so se odprla vprašanja telesa, empatije pri mladih, indiferentnosti do ranljivih skupin in grozot, ki se dogajajo v naši neposredni bližini, in problem etiketiranja ter označevanja. Med razpravljanjem o vprašanju telesa, invalidnosti in vključenosti v gledališko okolje je prišlo do soglasja, da gledališče nikakor ne bi smelo biti prostor elitizma in bi moralo biti dostopno vsem. In to ne samo v smislu socialnih in ekonomskih razlik, ampak tudi v smislu zapostavljenosti zaradi različnih oblik invalidnosti. V zasledovanju tega se je ponudila rešitev – normaliziranje invalidnosti. Ideja, da se na posameznike ne glede na stopnjo invalidnosti ne bi smelo gledati nič drugače in da se njihove situacije ne bi smelo dramatizirati. Odnos do invalidne osebe bi moral biti enak kot do ne invalidne osebe, brez kakršne koli vrednostne ali moralne (ob)sodbe. Obenem pa bi se njihova situacija morala upoštevati in spoštovati, če bi nastopili problemi fizičnih preprek.

Če Brechtovski imperativ drži, in umetnost ni zrcalo, ki odseva stvarnost, ampak kladivo, s katerim se ga oblikuje, potem tudi sam verjamem v spreminjanje sveta ne skozi velikopotezne in revolucionarne spremembe, ampak skozi »dialog« s posameznikom in skozi spreminjanje njegovih mikrosvetov. Zato me je pozitivno presenetilo, ko sem izvedel, da festival Borštnikovo srečanje ponuja Borštnikov program socialne aktivacije (BPSA), ki skozi ustvarjalno dejavnost skuša opolnomočiti družbeno deprivilegirane in brezposelne posameznike, da bi se lažje (ponovno) vključili na trg dela. Kot je v svojem predavanju izpostavila tudi Nika Škof, strokovna sodelavka Borštnikovega programa socialne aktivacije, udeleženci tekom programa pridobijo na samozavesti, sposobnostih komunikacije in izražanja, kritičnemu mišljenju in postopoma spreminjajo samonaracijo.

Mednarodna konferenca je, kot poudarja Mojca Kasjak, organizatorka in moderatorka, predstavljala odlično priložnost za spoznavanje novih ljudi in izmenjavanje različnih izkušenj z ustvarjalci, ki niso nujno del Slovenskega prostora.  

Prav zaradi prisotnosti ustvarjalcev iz različnih okolij in z različnimi delovnimi izkušnjami je tudi mene zanimalo, zakaj različni ustvarjalci in strokovni delavci, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiki, mislijo, da je v gledališču treba obravnavati teme družbenega zatiranja, raznolikosti, neenakosti in invalidnosti? In zakaj menijo, da je potrebno, da se o tem danes tukaj pogovarjamo? V odgovorih na moja vprašanja se je zvrstila cela paleta zanimivih razmišljan, ki jih gledalci, bralci in vsi, ki smo v gledališču bodisi gledalci bodisi ustvarjalci ali podporni servis le-teh, lahko povežemo v lastno izkušnjo:

Trdno verjamem, da gledališče in kultura nista le privilegij ene elite, ki lahko za to plača. To ni privilegij, ampak pravica. To je pravica, ki jo imamo vsi, a veliko ljudi se tega ne zaveda. In mislim, da je naša dolžnost zagotoviti, da je gledališče dostopno vsem, saj ga na neki način plačujemo vsi, z davki in vsem drugim. In morda ga nekateri ne potrebujejo, a enako res je, da ga nekateri res potrebujejo, a tega še ne vedo, ker nimajo dostopa do njega. Naše poslanstvo ni le ustvarjanje vsebine, ampak tudi zagotavljanje, da vsebina pride do vseh vrst občinstva, tudi do občinstva, ki nas ne išče, ampak moramo mi iskati njih. Zato menim, da je zelo pomembno, da razmišljamo o drugih gledalcih, ki jih ne vidimo v našem gledališču. Mislim, da je v teh norih časih, v katerih živimo, ne le zaradi pandemije, ampak tudi zaradi recesije in invazije informacij, zelo pomembno, da ustvarimo prostore, kjer lahko o tem razmišljamo in poslušamo drug drugega ter pijemo kavo z novimi ljudmi in primerjamo izkušnje. Na nek način smo v svojem mehurčku problemov, poskušamo rešiti nekatere težave, za katere mislimo, da so samo naš problem. Potem pa se srečamo z ljudmi, ki so v istem »sranju« kot mi  in ugotovimo, da ni tako grozno, ker nisi sam v takšni situaciji. In vedno je lepo imeti ta občutek skupnosti. Pomembno je, da se srečujemo, da se poznamo, da se povezujemo in na neki način, po takšnih srečanjih se na koncu vedno vrneš v svojo državo z veliko več moči. To je zelo spodbudno in nujno potrebno.

(Renata Carola Gatica, argentinska gledališka režiserka delujoča tudi na Hrvaškem)

Gledališče je dostopno le ljudem, ki imajo ta privilegij, da imajo dostop do gledališča. Mislim, da je pomembno, da vključujemo različne vrste ljudi, ki niso del večinskega toka. Menim tudi, da je zelo pomembno, da smo danes tukaj, da se spoznamo, da spoznamo,  kaj se dogaja in kaj ljudje počnejo, in da si izmenjamo izkušnje, saj se lahko drug od drugega veliko naučimo. Mislim, da je lepo videti, koliko projektov se izvaja in enako vso paleto tem, ki jih obravnavamo.

(Tanja Završki, Mesto žensk)

Na konferenci sem predstavljala socialni model invalidnosti – kako družba ustvarja invalidnost z ustvarjanjem ovir, ki so fizične v smislu pomanjkanja klančine za nekoga na invalidskem vozičku. Ali pa miselne ovire. Miselne ovire v smislu tega, kaj nosimo v svojih mislih, se pričakuje od ljudi in kaj se pričakuje od teles. In to je lahko pogosto zelo nasilno, zato je dragocena vsaka priložnost, da se srečamo z ljudmi in delimo te zamisli, saj je pogosto zelo težko ukvarjati se s temi temami in to zahteva veliko časa, zato je res lepo biti s kolegi, ki se tega lotevajo iz različnih smeri in tudi različnih kulturnih prostorov. Delam v Nemčiji, zato je tako čudovito biti v Sloveniji. Pravkar sem slišala predavanje nekoga iz Bolgarije in Italije. Tako začneš razumeti, da čeprav so družbe in sistemi različni, obstajajo temeljne človeške vrednote, s katerimi se ukvarjamo. In ne samo človeške. Zelo me zanimajo tudi stvari, tako da ja, to je bilo res nekaj posebnega. Kar zadeva to, da je to v gledališču, pa mislim, da je gledališče že imaginarni prostor, torej nekaj, česar v tem trenutku ne moremo ustvariti in se nam zdi pretežko, si lahko v gledališču predstavljamo in sanjamo, ustvarjamo na ozadju in potem na neki točki to morda postane resničnost. To je resnično prostor za sanjarjenje in razmišljanje o stvareh. Zato menim, da je to odlično delati v gledališču.    

(Renea Shadler, avstralska neodvisna plesalka in koreografinja delujoča v Nemčiji)

Mislim, da bi se moral teater zelo ukvarjati s temami družbe v zdajšnjem trenutku in jih obdelovati. Še posebej sodobno gledališče, ker običajno pravim, da življenje ne bi smelo biti močnejše od gledališča. Toda v življenju lahko beležimo vse: nasilje, vojne, podnebne spremembe. Življenje nam zelo hitro pokaže, da se moramo zavedati. In mislim, da lahko tudi z gledališkim delom, ne da bi spreminjali ljudi, ampak jim morda nekako pokažemo, kaj si mislimo, kako moramo biti odprti, biti skupaj, razvijati solidarnost, pokazati, da ima vsak od nas pravico biti drugačen, biti bolj nežen drug do drugega, da se lahko izognemo vojni ali delitvam, kot jih imamo v naši družbi na Hrvaškem. Političnim delitvam. Gledališče je močnejše, kot si mislimo. Zato mislim, da bi to morali vztrajno kazati in poudarjati, seveda na umetniški način. Tako da teme obdelujemo znotraj umetnosti, ne predavamo občinstvu, ampak z umetniškim delom samo prikazujemo te ranljive trenutke naše družbe. Medvrstniško nasilje, nasilje v družini, ki je ogromno, nasilje do žensk. Zato mislim, da je to naša naloga.

(Snježana Abramović Milković, umetniška vodja Zagrebačkega kazališta mladih)

V zvezi z vprašanjem, ali mora gledališče obravnavati vprašanja vključevanja in enakosti, menim, da sta umetnost in kultura odtisa časa, v katerem živimo, da nekako rišeta in dokumentirata vse, kar je pomembno za našo družbo v tem času. In v tem smislu so vse te teme v ospredju ne le političnih, temveč tudi družbenih in mednarodnih razprav. Ne samo gledališče, vsaka umetnost se mora s temi temami ukvarjati, še več, postavit jih mora v ospredje. Konferenca poteka v okviru enega najpomembnejših nacionalnih gledaliških festivalov, v Mariboru. Mislim, da je pomembno, da tovrstni dogodki in tovrstni institucionalni okviri sprejmejo in ustvarijo prostor za razprave o temah, ki so pereča vprašanja našega časa.

(Antonija Letinić, Fundacija Kultura Nova)

Zame je gledališče samo po sebi družben dogodek in v bistvu se mi zdi pomembno, da se pogovarjamo o teh stvareh, da se nekoč v prihodnosti ne bomo več rabili s tem ukvarjat, da bo družba postala tako homogena in enotna, da bo popolnoma normalna, da lahko gledališče ustvarjajo in doživljajo prav vsi ljudje, ne glede na raso, spol, spolno usmerjenost. In zdi se mi zelo pomembno, da se v bistvu začenjajo izpostavljati problemi, teme družbene angažiranosti. Da v bistvu nekako odpiramo tabu teme, ki so žal v današnjem svetu še precej skrite.

(Mateja Kokol, gledališka režiserka iz Slovenije)

No, mislim, da je to tako ali tako neskončen pogovor. Da ni važno, na katerem vidiku procesov v družbi je fokus. Ampak gledališče je, mislim, morda najhitrejši, najbolj naraven sum za takšne razprave okoli, že zato, ker je kolektivna praksa in se tudi doživlja kolektivno. In mislim, da naravno odraža proces v družbi in celo lahko rečemo, da predstavlja ali kaže na delovanje te določene družbe, na našo idejo o političnem, o skupnosti, o tem, kako je naše skupno življenje strukturirano, torej organizirano. In seveda, kakšna je cena te organizacije, življenja, saj je vedno povezana z vrstami vlad in vprašanji nasilja, vprašanji vključevanja izključevanja, privilegijev. Zato mislim, da je zelo naravno, da je gledališče mesto za razpravo, reševanje vprašanj in procesov, v tem primeru razprave o vključevanju, o tem, kakšen je odnos ljudi z različnimi motnjami kot ustvarjalcev in tudi kot opazovalcev. To je potrebno kot eden od možnih vidikov demokratizacije gledališkega procesa. Pri ustvarjanju in sprejemanju, pri srečanju z občinstvom .

(Mladen Alexiev, gledališki režiser iz Bolgarije)

Naslovna fotografija: Boštjan Lah

Fotografije: Marko Rengeo

Zapis o konferenci pripravil Marko Rengeo.