Continuum je performativna interaktivna instalacija Benjamina Verdoncka, belgijskega performerja in vizualnega umetnika, ki se je občinstvu festivala Mladi levi v preteklosti že predstavil s projekti wewilllivestorm (2006), notallwhowanderarelost (2015), One more thing(2015)ter s Skrivnim eksperimentalnim observatorijem za globalne zadeve (2016) v sodelovanju z umetnico Mario Lucio Cruz Correia, pri čemer se One more thing prav tako kot Continuum skozi koreografijo predmetov (oziroma likov) spogleduje z estetiko konstruktivizma, kubizma in abstrakcije .
Verdonck se predstavi z nekakšno miniaturno, abstrahirano, namizno gledališko škatlo, ob straneh katere se nahajajo bele ter barvne ploskve, ki jih Verdonck s pomočjo vrvic premika v poljubnih smereh, tako da te delujejo bodisi kot zastor bodisi tvorijo geometrijske, premične ali statične slike, pri katerih se poigrava z načeli perspektive, simetrije, asimetrije ter prostorske globine. Menjava slik poteka po principu zatemnitve; Verdonck namreč za “spuščenim zastorom” (sprednji dve ploskvi sta sklenjeni, tako da v globino škatle ni mogoče videti) z upravljanjem vrvic pripravi sliko, ta pa nam je razkrita, ko s pomočjo vrvic razpre sprednja dva zaslona.
Čeprav je miniaturka nenarativna, neko mero notranje povezanosti dosega z montažo slik ter z glasbeno spremljavo lokalnega glasbenika, kontrabasista in skladatelja, Gašperja Livka. A za minimalistično glasbo, ki mestoma deluje bolj kot skupek nepovezanih tonov, ni zares jasno, kako podpira vizualno. Popolno nepremično ali počasi nastajajočo sliko zdaj spremlja mirna glasba, spet drugič pa jo spremljajo bučni in dramatični toni. Ker se razni “konflikti” ne odvijajo na vsebinski, temveč na slogovno-oblikovni ravni, bi tovrstno nesorazmerje bilo dobrodošlo, če bi le konflikt med vizualnim in slušnim premogel nekoliko več konsistence ter če celotna glasbena spremljava ne bi delovala, kot da živi popolnoma ločeno življenje. A to je najbrž davek, ki ga ustvarjalec plača s tem, ko z vsako novo lokacijo gostovanja v miniaturko uvede novega, lokalnega glasbenika. Čeprav naj bi to v ideji spodbudilo vtis enkratnosti z vnašanjem vizije oziroma (lokalnega) glasbenega odziva na miniaturko, ni jasno, kakšen učinek, naj bi tovrsten poseg proizvedel. Poseg namreč projektu razen internacionalne razsežnosti ne doprinaša bistvenih alternacij na vsebinsko-slogovni ravni, podatka o tem ali je glasba improvizirana ali Verdonck pristopi do lokalnega izbranca z že vnaprej pripravljeno glasbeno partituro, pa ni mogoče najti, zato je tudi domnevni učinek lokalne avtentičnosti vprašljiv. Končni učinek bi bil torej najverjetneje enak, če bi sodelujoči glasbenik prihajal s kjerkoli drugje po svetu.
Osnovni element vizualne dramaturgije so geometrijske oblike ravnih črt, kot sta trikotnik ter romb, ki v nasprotju z edino ovalno obliko – krogom, ki se pojavi le enkrat v izteku miniaturke – simbolizirajo red, strukturo. Slike, v katerih se največkrat pojavi pravokotni trikotnik – bodisi samostojno bodisi tvori kvadrat ali romb – spaja asociativna montaža, ki deluje bolj na ravni sugestije, naključij, povezanih ali nepovezanih vizualnih elementov, notranja povezava (ki le mestoma postane tudi narativna) pa se dogaja bolj na čustveni kot na racionalni ravni.
V zadnjih minutah miniaturke se na primer pred zasloni pojavi črn trikotnik. Ta zakriva manjši trikotnik, zasukan v nasprotno smer od tistega prvega. Trikotnika si prekrižata poti, v naslednji sliki pa se pojavi krog. Ta z manipulacijo luči in postopnim zamikanjem zastorov ob straneh na zadnji zaslon meče senco v obliki jajca. Celotna zaključna sekvenca lahko simbolizira nekakšen paritveni ples, oziroma začetek novega življenja, saj zadnja slika Continuuma prikaže tisto, kar smo videli ob njegovem začetku — črn pravokotni trikotnik.
Opisana zadnja sekvenca slik je pravzaprav edina, kjer je razmerje med sugestibilnostjo in arbitrarnostjo znakov uspešno vzpostavljeno. V tem delu miniaturka namreč ponudi hkrati dovolj občih in predvsem dovolj povezanih znakov, hkrati pa ti ostajajo dovolj odprti, tako da bi sekvenca namesto kroga življenja lahko predstavljala božje stvarjenje, trčenje in eksplozijo, zadnji sončni zahod, peko kruha iz dveh sestavin ali karkoli drugega — kolosalnega ali banalnega. Za preostali del miniaturke tega žal ne bi mogli trditi.
Njena vizualna podoba sicer postreže z dokaj bogatim poljem referenc na sodobno likovno in vizualno umetnost iz 20. stoletja, kot so Mondrianove geometrične kompozicije, Malevičev suprematizem, reference na abstraktni film Rhythmus 21 terTriadni balet Oskarja Schlemmerja. A tovrstna postrežba referenc vznemiri predvsem (če ne izključno) le poznavalce področja. Če izključimo aktivnost detektiranja referenc, pa po ogledu ostane le vizija zanimive tehnične pogruntavščine ter njenega upravitelja, ki se sicer izkaže s preciznostjo, natančnostjo ter zavidljivo koncentracijo, a zaradi ohlapne semiotike Continuum ne izpolni svojega potenciala.
Tajda Lipicer