Predstava ima mnogo slojev in niti domišljam si ne, da jih bom v tem sestavku lahko vse zajel ali da sem jih v prvem ogledu sploh vse uspel dodobra zaznati, ampak dajmo poizkusit. Cement je zgodba delavske ruske družine v dvajsetih letih preteklega stoletja po končani državljanski vojni, ki jo je sprožila boljševiška revolucija, ko se Gleb Čumalov po treh letih vrne domov k svoji ženi in otroku. Predstava prepleta intimne človekove svetove z družbenim življenjem, ki se je v Sovjetski zvezi, in še marsikje drugje, brezobzirno zažrlo vanje. Mož in Žena se tako znajdeta v zgolj motnem odsevu nekega partnerskega odnosa, ki ga je raztrgala revolucija. Gleb se hkrati posveti ponovnemu zaganjanju tovarne cementa, katere delavec je bil in osvajanju srca svoje žene, ki je vso svojo bit posvetila revoluciji.

Skozi predstavo se odpira množica bivanjskih vprašanj, komunizma, idealizma, feminizma, zasebnosti, odrekanja za višji cilj, nasploh raznih sistemov, v katerih živimo in njihovega preizpraševanja, do čistega problema obstoja ljubezni v takem svetu. Veliko se posveča razčlovečenju dramskih oseb, kar uresničuje režijska odločitev, da se prizor prekine vsakič, ko kot gledalec dobiš občutek, da se lahko liki v nekaj razvijejo.

Čustvena stanja so zelo ohlajena, veliko je hladne natančnosti, kar od igralcev terja neko posebno igro. Oder je prav tako kot dogajanje zelo stiliziran, na odru je postavljeno stanovanje v slogu 60. let v bivši Jugoslaviji in s svojimi veliki razdaljami med kraji, kjer se prostor zgosti, ustvarja čuden vakum in dodaja k občutku celotne predstave. Glasba je spet popolnoma v nasprotju z liki in jih prej ruši kot obratno. Prav tako je dramaturgija predstave, ki bi jo opisal kot nekaj, kar se drži čustveno nelogične poti, spet eden izmed pomembnih faktorjev, ki prispevajo k celostnemu izdelku. Od gledalca se tako pričakuje, da se skozi predstavo prepusti odrskemu dogajanju, ki se zdi zelo nenavadno in najde nekakšen kod za gledanje predstave. In če mu to uspe, je predstava lahko zelo močna. Prav tako se mi zdi, da je poznavanje zgodovinskega konteksta ali vsaj intenzivnosti dogodkov precej ključno za doživljanje predstave. Ves čas pa je prisoten še element narave ali morda nečesa še bolj grotesknega, ki deluje kot strašljiv mogočen zunanji opazovalec, ki nam govori, da je navkljub vsem sistemom, vsej prostranosti človeških svetov, med nami nekaj, kar je večje od nas.

Predstava me ni pustila hladnega. Osvetlila je serijo problematik, o katerih lahko razmišljamo v povezavi s svetom, v katerem živimo, ki ima veliko manj revolucionarjev, kot jih je imel ta svet pred sto leti, a kljub temu v nas budi občutek, da nekaj ni prav.

Rok Ličen

Foto: Boštjan Lah

Ponovitev predstave Cement v produkciji SNG Drama Ljubljana na 57. Borštnikovem srečanju.