Življenje, rojeno iz smrti

Ob Dnevu nominirancev na 52. Tednu slovenske drame v organizaciji SLOGI, AGRFT in Prešernovo gledališče Kranj so študentje dramaturgije in scenskih umetnosti pripravili dramaturške analize nominiranih besedil. Tajda Lipicer je pisala o tekstu Urše Majcen: Zgodba o bakrenem kralju.

Kraljestvo bakrenega kralja je kraljestvo puščobe, razkroja, gnitja, dekadence, gomazenja črvov po truplih, ki trohneča sestavljajo kraljestvo, v katerem se iz smrti rojeva življenje.

V besedilu je uveljavljena nenavadno groteskna teatralika, ki se poleg pogostega tematiziranja telesnosti v najsurovejši obliki stilsko sklicuje na slovensko poetično dramo Daneta Zajca in Gregorja Strniše, obenem pa tudi na beckettovsko izpraznjen svet ali Sartrov ter Camusev eksistencializem.

Telesno doživljanje sveta se pred bralcem izriše že na začetku z opisom navidezno izpraznjenega, a semiotsko nabitega in groteskno slikovitega sveta, odmerjenega s trupli: »pokrajina je sestavljena iz drug prek drugega zloženih trupel. trupel z odprtimi usti, polnimi izbitih zob. trupel obnemelih oči, ki se poglabljajo v razbite lobanje, ki gledajo, kakor da spijo.«

Avtorica pojmuje telo kot raztelešeno, razstavljeno na njegove sestavne dele. Telo, ki bi moralo v nasprotju z anorganskim strojem, sestavljenim iz mehanskih delcev, delovati kot enovit organizem, katerega deli so nenadomestljivi in delujejo v imenu iste ideje življenja, je razbito. To odpira dva vidika: priča smo telesu v razpadanju – sprva se od telesa skozi pesniško govorico loči zob, kasneje še srce samo. Nato pa deli, ki so telesu lastni, postanejo nekakšni interni antagonisti lastnega sistema.

Dekadenten proces se iz težnje po njegovi avtoritarnosti prenese s subjekta (bakreni Kralj) na njegov način vladanja. Mir (ki je Kraljev navidezni cilj in smisel) pride s smrtjo ali z razpadom, slednja pa zagotavljata sistem in red, ki ga Kralj navidezno vzpostavlja s štetjem trupel na vrtu ter z onemogočanjem pokopa ali požiga. Razkroj mora biti ponovno ohranjen kot proces in ne kot končna postaja.

V svetu, ki ga definira smrt, vlada mir – in obratno. Zato razni vnosi življenja, kot je letanje in oglašanje preglasnih ptic, ogrožajo Kraljev »ekosistem tišine«. Življenju ptic vladajo načela svobodnega letanja, razpuščenosti, anarhizma in v takšno odsotnost sistema je treba poseči z redom smrti.

kar diha – diha preglasno

kar bije – bije preglasno
kar utripa – utripa preglasno

S Kraljeve perspektive sta tako funkciji življenja in smrti zamenjani – življenje predstavlja grožnjo, medtem ko smrt prinaša gotovost. Pravo »življenje« se tako iz smrti ali razkroja šele rodi, medtem ko simptomi življenja onemogočajo red in stabilnost.

tiše
brez nemira v srcih brez src

Zato se je Kralj odpovedal svoji človeškosti – biti človeški pomeni biti življenjski, kralj pa mora kot vrhovna funkcija predstavljati uniformiran red. Protokol, v katerem ni prostora za želje, misli ali strasti.

kralj bi bil
da bi misli ne imel ne kraljice
ne misli
ne molka
zgolj mir
mir

Ni prostora za žensko-Kraljico, ki je storila samomor, a »ubil jo je kralj ker je ni ljubil«, »a je njeno roko vodil nož / ne – mož«. Vrača se kot prosojna entiteta, fantóm, ki iz onstranstva ostaja glasnik življenja.

zakaj ne spiš kralj
zakaj si si nadel krono in odložil srce

A paradoksalnost Kraljevega gona je v tem, da je življenje (v pravem smislu besede) pravzaprav tisto, ki zagotavlja Kraljev obstoj (če je kralj v svojem ontološkem smislu le svoja funkcija, funkcija vladanja). Če ni kaosa, ki bi mu kralj moral vladati, oziroma če ni življenja, iz katerega bi moral nekdo napraviti red, funkcija vladarja ostane brez vzvodov ali smisla. Slednjega se Kralj zave, ko je za vse skupaj že prepozno. Ko so vse pticeže izgnane, napoči absolutni mir. V tem Kralj kliče k Bogu, naj mu podari smisel.

Kralj je bil že od samega začetka obsojen na propad – njegov cilj je njegova poguba. Kot Ojdip se je pognal v bitko z življenjem, kar ga je prignalo do skrajne točke, v kateri Kralj obenem doseže svoj najvišji potencial in hkrati svoje dno.

kralj bi bil kralj, ko bi komu imel za vladat […] kralj bi bil kralj ko bi hotel in vedel kaj hočem in ko bi si to brezkompromisno vzel ampak najprej mora imeti kralj komu za vladat to je pogoj
[…]
komu naj ukazujem in razkazujem svojo veličino

koga naj krivim kralj ni kralj če nikomur ne ukazuje kdo me bo delal za kralja […]

Kdo torej Kralja dela kralja, ko je njegovo Sizifovo delo končano? Ko proces, s katerim naj bi vzpostavil red, pripelje do praznine? Kdo Kralja dela kralja, ko razkroj preide iz premice v točko?

Ker ni nikogar, ki bi Kralja delal kralja, vladajoči odloži svojo bakreno krono.

Na koncu je slišati le še Kraljev obupani klic po smislu, ki je pravzaprav vedno znova vznikal med igro, predvsem v umišljenem procesu nenehnega vzpostavljanja absurdno utemeljenega reda.

Ko je tudi Bog mrtev in odmeva ni, Kralj odneha. Kar ga je pestilo, ga je definiralo, zagotavljalo njegov ontološki obstoj. In kaj naj zdaj v pustinji odmeva? V pokrajini brez ptic in pobeglih trupel? Kaj naj kralj v kraljestvu, kjer ni več ničesar, kar bi ga delalo kraljevega?

Tajda Lipicer

Fotografije iz bralne uprizoritve besedila Zgodba o bakrenem kralju v režiji Jerneja Potočana, dramaturgiji Tilna Oblaka in Nine Kuclar Stiković. Igrali so Jan Slapar, Suzana Krevh, Nika Manevski in Svit Stefanija.

Foto: Maša Pirc/Prešernovo gledališče Kranj