Predstava 52 hertzov pripoved zastavi v treh vzporednicah – prva, s katero se predstava tudi prične, je zgodba klovna, ki govori o težkem in žalostnem klovnskem življenju, hkrati pa iz te svoje vloge ves čas izstopa. Deluje kot povezovalni člen zgodbe, ki uprizoritev tudi po svoji volji prekinja, komentira in vanjo posega ter neposredno nagovarja občinstvo. Ob takšni premisi smo se prisiljeni ves čas opredeljevati do pozicije klovna in njegovo vlogo preizpraševati. Na odru se mu pridružijo tudi drugi klovni, ki izvajajo svoje klovnske nastope, a z njimi pravzaprav ustvarjajo še bolj melanholično vzdušje. Lik klovna, ki naj bi v prvi vrsti razveseljeval, razbremenjeval, zabaval in osrečeval, v tej uprizoritvi postane slutnja žalosti, ki se kasneje izkristalizira v drugi vzporedni pripovedni liniji – zgodbi najbolj osamljenega kita na svetu, kar je tudi originalen naslov drame Tijane Grumić po kateri je nastala predstava 52 hertov.
Ta pripovedni lok se vzpostavi nekje na sredini predstave z opisovanjem anatomije sinjega kita in njegovega razmnoževanja. Nato monologi o sinjem kitu postajajo vse pogostejši in se razraščajo globoko v pripoved drugih akterjev na odru. Opisujejo zgodbo sinjega kita, ki vsako leto poje svojo pesem v globinah oceana, vendar ga, zaradi previsoke frekvence, noben drug kit ne bo nikoli slišal. Tako se subtilno nadgrajuje atmosfera in poudarek človekove osamljenosti, ki je lahko najbolj sam ravno med ljudmi, pa naj bodo to soigralci, prijatelji v baru v Trstu ali družinski člani.
Osamljenost v družini pa nas pripelje do zadnje, tretje vzporednice, ki je hkrati tudi najobsežnejša. Spremljamo zgodbo družine od trenutka, ko se mati in oče, divja mlada študenta, spoznata, preko rojstva njunih dveh (nenačrtovanih) otrok pa vse do materine starosti. Najbolj pomembna je dinamika starejšega brata, ki se v tej družinski celici počuti spregledanega in neljubljenega ter sanja o vesolju. Njegova mlajša sestrica, ki ga ima edina neskončno rada, kmalu zboli in umre. Čeprav sta brat in sestrica prikazana kot dve ločeni, nasprotni si zgodbi, kar je tudi dodatno poudarjeno s sestričino ljubeznijo do morja, pa sta v resnici prav onadva tista, ki sta si bila v tej osamljenosti in nerazumljenosti najbolj blizu. Po sestričini smrti odide oče, ki se z njeno boleznijo ni znal spopadati in tako ostane mati sama. Pred nami se naliči in preobleče v starko ter v počasni gestiki uprizori svoj večer. Prizor nekoliko izstopa v svojem realizmu in prav zaradi prejšnjega metagledališkega principa morda deluje rahlo predolg in nekonsistenten.
Materin večer prekine vrnitev njenega sina – zdaj astronavta. Za odrom se razpre zunanja tribuna, na kateri stojijo hiše in sestrica. Astronavtovo (pri)potovanje domov deluje kot nekakšna pomiritev. Astronavt na vesoljski postaji na radiu ujel frekvenco kitove pesmi iz morja. Je pomislil, da njegov glas nekdo sliši? Da je njegova mama, že preden se je vrnil, na mizo položila krožnik za juho, kakor da bi to počela vsak dan v upanju, da se morda njen sin kdaj vrne.
Hkrati pa se konec sesede v še eno pomembno misel, ki jo tekom predstave ves čas vzpostavlja klovn, ki prvo polovico pravi, da bomo kmal začeli, nato pa naenkrat napove konec. Vmesnega prostora, v katerem bi čakali, torej ni. Vse se nam že dogaja. Med morjem in nebom. Med kitovo osamljeno pesmijo in astronavtom, ki to pesem sliši v prostrani samoti vesolja.
Nejka Jevšek
FOTO: Boštjan Lah