V ponedeljek, 14. 6. 2021, se je odvila prva predstava festivalskega spremljevalnega programa. Jerebika, štrudelj, ples in še kaj, intriganten tekst Simone Semenič, ki se poigrava z banalnim, človeškim, s hrepenenjem in indici, je s svojevrstno režijo teksta kot takega, na oder postavil Janez Janša. Specifično predstavljanje besedila poudarja avtoričino prisotnost tako v tekstu, kot uprizoritvi ter se ukvarja predvsem z manipulacijo gledalčeve predstave. Poleg tega je v obravnavano ponovitev namesto Staneta Tomazina vskočila Simona Semenič, kar je ponovitvi dodalo specifično vrednost, hkrati pa je pomenilo, da tudi v delu, kjer naj bi igralec stopil na oder, le-tega ni zares bilo – bila je avtorica. Režija, ki skozi razne asociacije gradi celotno dramo v večinski odsotnosti pričakovanih oz. navadno ključnih elementov predstave, kot so npr. igralci, je nedvomno odlična tema za pisanje in kontemplacijo.

A pozornost je s predstave na FBS kradla še ena, bolj očitna odsotnost. Če je odsotnost vsega napovedanega fizičnega nastala v konceptu te predstave, ena ni bila predvidena. To je namreč odsotnost publike. Prve predstave spremljevalnega programa festivala se je z nekajminuntno zamudo udeležilo skupaj slabih dest gledalcev. V kar sta všeta tudi umetniški vodja festivala s spremljevalko (čigar prisotnost je skoraj obvezna), hostese in fotograf. Tako je najmočnejša intriga postalo razmišljanje, zakaj je Festival Borštnikovo srečanje, ki v svoji najlepši luči kar mrgoli od zainteresiranih gledalcev, tako slabo obiskan. Morda lahko to dejstvo pripišemo času po izolaciji, ko nikomur ni do tega, da bi za voljo ene predstave stal v dolgi vrsti za testiranje. Morda gre za predpoletni čas, ko so tudi študenti AGRFT preobremenjeni s študijskimi obveznostmi in jim je udeležba na festivalu praktično onemogočena, gledališčniki pa so razkropljeni po drugih festivalih. Ali je problem v sestavljanju urnika samega?

Festival se je tako začel s predstavo, ki je času nadvse primerna. Brez štrudlja, jerebike, plesa, igralcev – in zdaj publike. Ostal je torej samo še kaj. Ni nova ugotovitev, da predstava, če želi, zmore obstajati brez igralca in tudi brez gledalca. Vprašanje je, koliko časa in zakaj bo še morala.

Urša Majcen