Od premiere februarja 2019 v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM), avtorski projekt Mladina brez boga (Mladež bez boga, r. Borut Šeparović), ki je nastal po motivih istoimenskega romana Ödöna von Horvátha ter teoretske študije Heroji: množični umori in samomor Franca »Bifa« Berardija, prejema glasne pohvale in bučne aplavze. Po festivalu MOT v Skopju (2019), Bitefu v Beogradu (2019), se je 23. 6. 2021 predstavil še na tretjem mednarodnem festivalu, Borštnikovem srečanju.
Osnovna dogajalna linija stilistično raznorodne fragmentarne strukture uprizoritve sloni na zgodbi Horváthovega romana iz leta 1937 (scenarij in dramaturgija Ivane Vuković in Šeparovića). Dilema profesorja, ali bo zavoljo mirne upokojitve predaval, kot mu narekuje vladajoča (nacistična) ideologija, ali bo učencem povedal, kar misli, je prenesena v današnji čas. Odhajajoči profesor (Rakan Rushaidat) preko video posnetkov, ki jih je posnel za svojega dijaka oz. več njih (Ugo Korani, Tina Orlandini, Toma Medvešek, Lucija Dujmović, Ivan Pašalić, Bernard Tomić), govori o svojih levo usmerjenih političnih, ideoloških, socialnih nazorih, ki pa jih prežema profesorjev osebni pesimizem in deloma tudi nihilizem.
Njegovi učenci stojijo na nasprotnem – radikalno desnem bregu. Fanatično povzdigujejo vsakovrstno delitev na naše in vaše, kjer so naši – beli, premožni posamezniki po nareku »naravne selekcije« – edini vredni obstoja. Ikonografijo in geste si skupina posameznikov sposoja pri nacizmu. Sicer pa tu v prvi vrsti ni poudarjen direktni nacionalizem (dogajanje je po besedah režiserja postavljeno v nedefinirano evropsko državo), temveč ideologija socialnega darvinizma. Ta narekuje »preživetje najmočnejših« v ekonomskem sistemu kapitalizma.
Nastopajoči na tem mestu ne igrajo likov, ki bi bili določeni jasneje kot le z oznako dijakov. Njihove vloge se prelivajo iz prizora v prizor in prilagajajo situaciji, najbolj konkretne oznake oz. karakterizacije pa dobijo ob prizorih o množičnih morilcih. Tu v dokumentaristični maniri igralci prevzamejo vloge dejanskih šolskih strelcev, ki jih je v svojo študijo Heroji uvrstil Berardij: Erica Harrisa, Dylana Klebolda, Choa Senga Huia, Pekka Auvinena (ter kasneje še Andresa Breivika).
Vizualna podoba predstave se opaja pri »instagram estetiki« (scenografa Borut Šeparović, Konrad Mulvaj). Mlada igralska ekipa igra v dialogu z računalniki in zasloni, ki omogočajo prenose v živo, uporabo filtrov, prenos računalniških iger ipd. (avtorja videa in multimedije Montažstroj in Mitropa). V tem so natančni in spretni, tudi tehnično je ta nivo predstave izveden dovršeno in brez zapletov. Souporaba različnih medijev tu soustvarja vsebino in lepo je videti uprizoritev, ki ne pristane na uporabo posnetkov, zaslonov zgolj zavoljo »aktualizacije« kot take. Deloma se uspe ekipa izogniti tudi načelnemu moralizmu mladih, »ki so ves čas pred zasloni«. Namesto tega razloge za to vsaj nakaže v dogajanju okoli njih.
Drugi nivo igre pa je sestavljen in govorjenja na/pred publiko (pri čemer igralci strmijo v nedefinirano točko nad glavami gledalcev, vendar jih ne pogledajo) ter odigranimi prizori nasilja, ki gibalno slonijo na premikanju likov v videoigrah (odrski gib Damira Klemenića). Igralke in igralci pri tem niso usklajeni v stopnji stiliziranosti, prav tako so občutne razlike med njihovo glasovno in gibalno spretnostjo. Morda moramo tu upoštevati, da se je zasedba tekom ponovitev spreminjala. Žal te razlike vplivajo na prenos vsebine, ki z odra včasih ni uspela priti do publike. Na trenutke se je zazdelo, da publika sicer uspešno razbira znake na odru (mnogo teh je tako že del prepoznane ikonografije), a to razumevanje ostaja na načelni ravni. Tu se zdi vendarle vredno omeniti, da sta med predstavo dvorano zapustila dva starejša para. Sicer se ne morem znebiti občutka, da je vsaj en par odšel zaradi glasnosti basov (avtorji Montažstroj, Michel Corrette, Antonio Vivaldi), ki bi po moji oceni potrebovali opozorilo srčnim bolnikom.
Predstava tako ni bila najuspešnejša (pri čemer uspešnost v primeru te uprizoritve merim z oceno prenosa vsebine) v najbolj šokantnih delih oz. delih, ki so to želeli biti. Morda k temu pripomore tudi dejstvo, da smo se v našem prostoru nekako že navadili na nevarno glasno glasbo, iztegnjeno desnico in suvereno izgovarjanje rasističnih sloganov, poudarjam, na odrskih deskah. Nasprotno, risanje tovrstnih (če tudi resničnih) distopičnih svetov včasih nevede zaide v nekakšno fetišistično naslajanje, ki pravzaprav z monstruoznim (in moralističnim) prikazom pekla (med nami) utrjuje obstoj neproblematiziranega prevladujočega reda. Ravno ta pa je »pekel« sploh omogočil.
Kot najradikalnejšo predstavo tako ocenjujem v drugem aspektu, motivno izhajajoč iz Herojev. Gre, kot že omenjeno, za raziskovanje mladih (in konkretnih oseb), ki so se odločili stvari vzeti v svoje roke. Berardi pri tem ne obravnava zgolj posameznikov, temveč razloge za njihov obstoj išče in najde v družbenem sistemu. Odraščajoče fante pa poimenuje kot heroje, s čimer nakazuje na njihovo prizadevanje postati heroj, postati zmagovalec (naravne selekcije) za vsaj tisti dan, ko bo njihovo delo vidno na dnevnih poročilih (in kot si sami mislijo, za vedno dostopno preko njihovih posnetkov, objavljenih na spletu).
V zadnjem delu uprizoritve spremljamo dva sodelavca (težko bi jima rekli prijatelja), ki se pripravljata na napad na šolo. Prizor njunih priprav in snemanja zadnjega videa se osredotoči ne toliko na grozljivost slepe zaverovanosti v ideologijo (kar je jasno že od začetka) ali demoniziranje ideologije same, kot na prav to – snemanje videa. Prizor obravnava in ozavesti to početje (že predhodno večkrat uporabljeno v uprizoritvi) kot simptom skrajno individualistične poze, v katero s(m)o vse bolj vzgajane in priučene (vse) mlajše generacije. Individualizem pa nikakor ni le stvar skrajnih desničarjev. In tu uprizoritev, brez da bi zašla v moralistične vode, tudi zavoljo duhovitega nastopa igralcev, postane resnično subverzivna in kritična. Omenjam, da tu npr. fanta drug drugega ocenjujeta, ali sta videti debela v plašču s strelivom okoli pasu, ponovno posnameta del, kjer sta si pozabila nadeti sončna očala, prosita, kakšne video igre naj (ne) naredijo po njuni zgodbi.
Ti komični elementi pa niso subverzivnejši, ker bi šlo a priori za komični, »distanciran« pogled. Komika se namreč ne napaja na posmehljivem prikazu banalnosti njunega početja, temveč prav v tem, da se fanta svoje duhovitosti zavedata. Žal so bili tovrstni obrati zgolj izjema v jeziku uprizoritve, so pa na strani publike izvali največ (kolektivnega) odziva.
Iva Štefanija Slosar
[foto: Marko Ercegović]