13. 6. 2021
Nedelja, dan pred uradnim začetkom 56. Festivala Borštnikovo srečanje. Topel, sončen dan. Sprehajam se po centru in gledam: vse je skoraj normalno, parki so polni ljudi, gledališča so oživela. Povsod videvam pisane kroge, ki oglašujejo letošnji festival. Ampak gledam jih lahko samo z obžalovanjem.
Kakšno je moje predfestivalsko vzdušje? V vročem poletnem soncu hitim na faks na vajo; premiero produkcije imamo čez dober teden, tako da ni več heca. Nimam časa žalovati za vsemi predstavami, ki jih ne bom mogla videti, ker v bistvu nimam časa jesti. Namreč ko se vaja konča, hitim naravnost domov, učiti se za najtežji izpit semestra, ki ga imam čez par dni (se vidimo v četrtek, profesor Pipan!). Hektičnost, kakršne sem navajena v času Borštnika, vsekakor ostaja. Ampak ne čutim nič od prazničnega vzdušja, ki sicer spremlja FBS.
Ker nisem v Mariboru, ampak v Ljubljani. Ker ni oktober, ampak junij. Ker sem sredi izpitnega obdobja. Ker ne morem na festival.
Ko se ob pol enih zjutraj ne zmorem več učiti, se spravim pisati »uvodnik« za blog festivala, na katerega ne bom mogla iti. In za trenutek si dovolim čutiti. Pogrešam Maribor (najbolj sicer Maribor v oktobru, a tudi junijski bi zadoščal) … pogrešam uredniški flet in terasico … pogrešam gospoda z lutkami na vogalu … pogrešam Trač bar … pogrešam rdečo preprogo po tleh gledališke stavbe … pogrešam lože v Stari dvorani … pogrešam pogovore po predstavah … pogrešam festivalsko publiko … ja, pogrešam tudi Mojco … pogrešam sourednike … pogrešam … pogrešam gledališki festival.
Letošnji Borštnik bom malo »prešpricala«, pa ne zares po lastni izbiri. Festival se dogaja, ampak brez mene. (In brez velikega dela študentov AGRFT.)
Ne smem si dovoliti, da bi čutila preveč. Jutri se moram prebiti skozi enajst ur vaj pri dveh različnih projektih in vsaj petdeset strani zapiskov. Pol Slovenije stran od festivalskega dogajanja. In če bom ves dan mislila na to, koliko raje bi bila na Borštnikovem srečanju, mi bo neizogibno padla motivacija. #prioritete. Zato bom zaključila ta uvodnik in nehala misliti na zamujeno.
Utrip Borštnika je močen, živahen, živ. Nedvomno. Ampak ne morem ga čutiti, če se ga ne morem udeležiti.
Manca Lipoglavšek
14. 6. 2021
Drdranje kovčka odmeva po tlakovanih ulicah. Nad mano kroži jata galebov, ki po številčnosti prekaša sprehajalce. Kavarna pred gledališčem je zaprta. Trač tudi. Ni znanih obrazov, ki posedajo po parkih, ne znanega trušča. Ne še.
Po naključni delitvi urnikov pristanem v Maribor dan pred začetkom neformalnega – mladinskega – dela festivala. Hkrati se vračam v znano toplino gledaliških hiš in vstopam v novo obliko festivala. Ne vem, kako bo z vskakovanjem na predstave v zadnji minuti in z akreditacijo za vratom, ne vem, koliko starih in novih kolegov bom na tem festivalu zares srečala – koliko študentov bo sploh uspelo priti na letošnji festival in kakšen bo njegov utrip brez njih? – niti kakšna bo oblika novega-starega bloga, ki ga s tem prispevkom zaganjamo. V mislih si zavrtim Bowijevo Changes. Zdi se skoraj krvoskrunsko, da bi z glasnim predvajanjem lomila skoraj poletno tišino jutra prvega festivalskega dne.
Pa kljub vsemu ni časa, da bi premlevala spremembe, da bi me misli zapeljale v vrednotenje situacije, v kateri smo se znašli – v katero smo se postavili. Tako kot po navadi me čas z znanim vznemirjenjem preganja na naslednjo (prvo letošnjo) predstavo FBS. S požirkom prevroče kave si opečem jezik, na hitro zaključim mariborski utrip in že tečem proti SNG.
V takšni ali drugačni obliki se festival začenja. Gledališče je – in mi z njim.
Urša Majcen