Ob Dnevu nominirancev na 52. Tednu slovenske drame v organizaciji SLOGI, AGRFT in Prešernovo gledališče Kranj so študentje dramaturgije in scenskih umetnosti pripravili dramaturške analize nominiranih besedil. Nik Žnidaršič je pisal o tekstu Jere Ivanc: logocentrična komedija za sedem punc o delcih, revoluciji in gledališču.
Pet igralk blodi po teatru. Pet igralk, ki naj bi, ki bodo, ki bi lahko igrale istoimenske junakinje. Ali pa morda lastnega imena sploh nimajo več. Kakor koli, med igralkami in njihovimi liki (ki jih bodo iskale, kot bodo iskale tudi smisel) očitno je neka povezava, lik in igralka (ki jo igra druga igralka, resnična, tuzemska igralka) sta nerazdružljivo zvezana.
In potem sta tu še marijana in dolores, lika brez igralk. Ženski simbola, ki nista več ženski, nista več človeka. Ženski, ki sta žrtvovani za višji cilj, za svobodo in za vero, ženski, ki sta (neizrečeno) zreducirani na to, da sta mami. Mama revolucije in mama božjega sina. Iz dogajanja sta odstranjeni, od njega odmaknjeni. Komentirata in opazujeta ga – sploh streli, h katerim se še vrnemo, močno razvnamejo dolores. Svoboda-marijana poskuša osvoboditi dolores-Marijo. Osvoboditi jo poskuša tegob, poskuša jo prepričati, naj iz svojega srca izdere meče, ki so jih tja zarili nasprotniki njenega sina. Cilj je torej, da dolores postane svoja, kar je mogoče le z marijanino svobodo – proti koncu teksta to celo izrečeta (»marijana: svoja / dolores: svobodna«). Torej: kdor jesvoj, je svoboden.
Nasprotno se vera in stana ukvarjata s prihodnostjo, s problemom, ki preveva celotno dramo, torej z osamelostjo, razbitostjo igralk (likov?) – Ivanc jih imenuje kar odrske ujetnice. Iščeta jih po dimenzijah – od tod »ženske različnih dimenzij«, izraz, ki ga poskušajo razvozlati drugi liki. Ko bi lahko rekel likinje in to ne bi bilo grdo in narobe! V tem kontekstu, v kontekstu tega besedila, je s težavo izrečena – in napisana – vsaka beseda, ki je v ženski obliki nimamo. A nazaj k »ženskam različnih dimenzij«: v tekstu je pogosta obsesija s prsmi, s prevezanimi, povezanimi (še ena besedna igra Ivanc!), prostimi, osvobojenimi, zatrtimi, velikimi, majhnimi. In seveda drugi liki (torej liki-igralke) tudi to označbo najprej razumejo kot povezano (morda prevezano, hihi) z njimi. Tako znanstvenica vera, ki bi morala dobiti Nobelovo nagrado, pa je ni, znanstvenica, ki je opazila moško tekmovalnost in obsedenost z istimi področji raziskovanja ter se jim izognila, odpre most med dimenzijami, čez katerega steče športnica, olimpijska podprvakinja stana, stana, ki ima majhen penis, ampak je vseeno ženska, čeprav je z dvema penisoma gneča (kot pripomni vera), stana, katere mož je bil boksar, stana, katere mož je pretepal olimpijsko podprvakinjo iz Berlina leta 1936 stanisławo walasiewiczovno. Stana teče med dimenzijami, sledi verinemu navodilu: »sledite geodetki in raztrosite sporočila po dimenzijah, potem pa hitro nazaj, preden se motnja zapre«. Stana in vera se ukvarjata s prihodnostjo, ker se kot slabo napisana lika (ki pa nista slabo napisana) ujemata v zanko, ki se sproži vsakič, ko se hoče vera spomniti svojega otroštva. Preteklost je torej past, življenje je cikel, pravi Ivana svoji mami po telefonu.
Igralke namreč komunicirajo z zunanjim svetom, gledališče, ki ga ustvari Ivanc, ni zaprto, ni odtujeno, temveč je živo, je tu – očitno bi se lahko dogajanje odvijalo kakšno leto nazaj, ko so bila gledališča še zaprta, v praznih dvoranah pa so igralci vadili za predstave, ki so jih mnogo pozneje videli tudi gledalci. Igralke po telefonu kličejo iz gledališča in tako prevzemajo še druge vloge, ne le tistih, ki jim jih določa stereotipna (ali vsaj ustaljena) karakterizacija.
Daljša digresija. Še vedno pa med likom in igralkami obstaja neka povezava, ki jo Ivanc opiše kompleksno, a nadvse toplo, z občudovanjem, v njenem opisu pa je vseeno prisotna tudi bolečina: »tega / počasnega / stapljanja / z vlogo / spoznavanja, iskanja, odklepanja, vstopanja, tipanja, tkanja, prepletanja / spraševanja / iskanja / kdo si, kam greš, sprašuješ / sprašuješ jo, tipaš, odklepaš / v resnici odklepaš sebe / pred publiko pa / se združita v eno / in eksplodirata«. In ravno to je predzadnje dejanje besedila: igralke se združijo z liki, ko se portal (tako znanstvenofantastični kot gledališki, še ena besedna igra Ivanc) odpre, nova tvorba pa izgine. Kratka digresija v daljši digresiji – za uprizarjanje se tako kot najprimernejše kaže uprizarjanje na velikem odru, na odru z železno zaveso, ki se na tem mestu odpre in razkrije prazen avditorij dvorane. Na koncu torej ostaneta le marijana in dolores, ženski, ki sta otroka izgubili, tokrat pa se otroka (morda ponovno) rodita. Ivanc besedilo zaključi optimistično: otroka (punčka IN fantek) sta svetla napoved nove generacije, generacije, ki bi morda lahko dosegla, kar prejšnji ni uspelo.
Naj bo to konec daljše digresije. Igralke v telefonskih pogovorih komunicirajo z ljudmi zunaj teatra, Ivanc pa se v vsakem telefonskem pogovoru ukvarja z drugo temo: Stana se z možem pogovarja o otrocih, o tem, da ne bo zapeljevala s svojim telesom, da bi s tem nekaj dobila, in da z možem ni pripravljena seksati le zato, ker si on tega ne želi; hkrati pa se sprašuje tudi o svojem položaju v družbi, o svojem položaju ženske in umetnice. Podobno tudi Vida govori s svojimi otroki, ki imajo vsi imena mladih dramatikov in dramaturgov, na koncu pa Ivanc vzpostavi še avtopoetski element: Vida se opraviči jeri z besedami: »samo nekaj sem poskusila, jera / samo nekaj sem poskusila«. Skozi Ivanin pogovor z mamo prikaže še generacijski problem in problem staranja. Helena se s hčerko pogovarja o razlogih za njeno željo, da bi imela gladko vulvo. Vera pa s prijateljico opravlja raziskavo o veri Rubin – Ivanc ponovno prikazuje in odpira ustvarjanje vloge s svojevrstnim paradoksom.
Ivana, vida in helena se sprašujejo, kaj pomeni biti ženska, kaj ženska sploh je, kaj ženski manjka, da bi bila feministka, kaj manjka feministki, da bi bila feministka. Frustracijo najjasneje prikaže ivanin in helenin spor o njunih joških, v katerem se stalno streljata, podobno kot se vida ustreli, ko postane zgodba pretežka, da bi jo končala. To je morda (poleg travmatičnih izpovedi likov) najbolj pesimističen del besedila: zaradi interdisciplinarnega feminizma (ki je nedvomno edini feminizem, ki je pravi) feministk in feminizma skorajda ni več. Ker je preveč pogojev, ki jim moramo zadostiti. Ivanc to do neke mere ironizira: »nisi feministka, če rečeš, da si feministka […] nisi feministka, če rečeš, da nisi feministka«. Vseeno pa se poraja vprašanje, ali so zahteve sodobnega, interdisciplinarnega feminizma prevelike in prezahtevne, da bi jim lahko ugodili. A vendar Ivanc dovolj jasno pokaže (ker to ena od likov izreče), kakšen je cilj feminizma: »združene ženske bomo spremenile svet, feministična revolucija bo spremenila svet«.
Nik Žnidaršič
Foto: Maša Pirc/Prešernovo gledališče Kranj