(Četrtek, 21. julij 2022, ura je 18.20. Marko Rengeo in Ivan Loboda, umetniški vodja festivala, sedita za mizo na Verdijevi ulici pred Gledališčem Koper. Mimo njiju hodijo naključni sprehajalci ter tehniki in druga festivalska ekipa, ki pripravlja vse potrebno za večerno dogajanje).
MARKO: PPF Mladi poteka letos že tretje leto. Od kod je prišla ideja oz. pobuda, da bi PPF imel poseben sklop, ki se osredotoča na mlade ustvarjalce?
IVAN: Tega dela festivala smo se domislili januarja 2020, ampak se ne spomnim točno, kako je prišlo do te ideje. Mislim da zato, ker sva bila takrat v gledališču na novo zaposlena jaz in Matej Sukič (organizator PPF Mladi). Bila sva nov, mladi val v teatru in ta ideja se je kar porodila. Prvo leto festivala smo zastavili zelo ambiciozno, ampak je potem prišla korona in sta bila prva dva festivala izvedena v zelo okrnjeni obliki – izvedene so bile samo AGRFT produkcije, na prvem festivalu pa je premiero doživela še predstava Služkinji v moji režiji. Letos pa imamo končno tudi goste iz tujine. Primorski poletni festival traja že 29. leto in nekako se je zgodila ta potreba po sekciji festivala, ki je namenjena mladim. Verjetno je k ideji pripomoglo tudi to, da sem študiral v Londonu, potem spoznal nekatere študente iz AGRFT-ja, s katerimi smo rekli, da bi bilo super povabiti še druge akademije, da bi bilo super narediti festival akademij. In potem se je spontano zgodila še ideja po glasbenem odru na Verdijevi in šanku, in tako se je sestavilo celotno dogajanje.
MARKO: Letos je torej prvi festival, v katerega so vključene tudi akademije od drugod. Kaj je glavna nit, ki ji slediš pri sestavi vsebine festivala? Kako izbirate produkcije?
IVAN: Želel sem si, da imamo en miks klasike in avtorskih projektov. To sem tudi vprašal na akademijah. Predstava, ki je odpovedala, z akademije v Reki je bila-
(Mizi se približata hostesi. Ivanu povesta, da sta mu kupili čigumi. Mu izročita čigumi. Se poslovita in odideta).
IVAN: Čakaj, kje sem ostal?
MARKO: Kriterij oz. glavna nit.
IVAN: Aha. Hotel sem narediti eno mešanico klasike in avtorskih projektov, nekih malo bolj eksperimentalnih pristopov. Akademija iz Reke, ki je bila odpovedana, bi morala gostovati s predstavo Tri sestre. Tako sem imel Tri sestre – klasiko, Lepo Vido – ki je v bistvu klasika, ampak z nekim zelo sodobnim pristopom, Letoviščarje – produkcijo drugega letnika, kar pomeni, da gre še zelo za študijsko predstavo oz. ima zadaj neko študijsko motivacijo in se zato na nekem drugem nivoju soočajo s to klasiko, kar se mi je zdelo zelo zanimivo, in Zakleto Heddo – avtorski projekt študenta gledališke režije pri izpitu iz inovativne režije, ki pa v ospredje postavlja fizično, gib. Najprej sem sicer želel, da bi prišli samo četrti letniki, potem pa se je nekako izšlo tako, da ste prišli iz vseh letnikov, kar se mi je zdelo v bistvu zelo dobro. Dosti boljše, kot če bi bilo tako, kot je bilo mišljeno na začetku, torej samo produkcije četrtih letnikov.
MARKO: Kakšne prednosti vidiš v tem, da poteka tak festival, kot je PPF Mladi, kjer se srečajo študentje iz različnih evropskih dramskih akademij? Zakaj se ti zdi pomembno, da tak festival obstaja?
IVAN: Imam izkušnjo s študijem v tujini in mislim, da ta izkušnja-
(Mizi se približata Helena Šukljan in Jan Slapar, ki razvidno in zavestno zmotita intervju).
HELENA: Že delaš?
MARKO: Ja, delam ja.
IVAN: ………………………………….
HELENA: ……………………….. No, bom vseeno prisedla.
(Helena in Jan prisedeta k mizi na Verdijevi ulici).
IVAN: Še enkrat me vprašaj.
MARKO: Prednosti tega, da –
IVAN: Aha, okej, se že spomnim. Imam izkušnje s študijem iz tujine in to je izkušnja, odločitev in izkušnja, katere sem v svojem življenju še vedno najbolj vesel. Mislim, da bi moral iti vsak človek vsaj za pol leta nekam v tujino. To doda človeku širino in globino, svet in življenje spozna z drugega zornega kota. Če pa že ne grejo v tujino, sem si želel sem pripeljati ljudi iz drugih držav in si lahko tako to izkušnjo študija in bivanja v drugih državah med sabo delijo. In mogoče se je ali se bo komu prav zaradi tega utrnila ideja, da bo šel recimo na magisterij v Zagreb ali pa v Banjaluko ali pa na AGRFT. Mislim, da je ključen del festivala druženje študentov med sabo – spoznavanje, pogovarjanje – in mislim, da smo to zelo dobro dosegli.
MARKO: Res je, da je PPF Mladi šele tretjič in je morda še težko govoriti, kako je festival zaživel znotraj Kopra, ampak vseeno: se morda že čuti, kako so domačini sprejeli festival?
IVAN: Prehitro je govoriti za gledališki del, letos se je zares namreč odvil prvič. Mislim, da publike ni bilo dosti, in želim si, da v naslednjih letih pride več ljudi. Kar se pa tiče glasbenega dela na ulici, je pa zelo odmeven in zelo uspešen. Ljudje so zelo veseli, da se v centru Kopra nekaj dogaja, ker se tukaj, prav v centru, zelo redko kaj dogaja. Kdaj se zgodi koncert na Titovem trgu, ampak tega tukaj so ljudje zelo veseli in večkrat sem slišal, da so se zahvalili za dogajanje v mestu. Ampak to se tiče glasbenega dela. Gledališki del se mora še ustaliti.
MARKO: Kakšni so pa odzivi gostujočih študentov?
IVAN: Na morju smo, toplo je, poletje je … že zaradi tega jim je lepo. Ampak, kolikor sem se pogovarjal z ljudmi, jim je zelo dragocena ta izkušnja, da so se spoznali med sabo, da so se lahko gledali med sabo in si izmenjevali izkušnje. Tako sem vesel, da se je včeraj zgodila tista improvizacija, kjer ste sodelovali študentje vseh treh akademij. (Janu). Škoda, da ti nisi šel.
HELENA: Ja, Jan.
IVAN: Ali pa ti Helena.
HELENA: Ja ne, jaz sem dramaturginja.
IVAN: Si nastopala.
HELENA: To je drugače.
IVAN: Mislim, da so vsi veseli, in cenijo to izkušnjo, ki so jo doživeli. Tudi z mentorjem iz Banjaluke sem se pogovarjal. Zelo mu je všeč tukaj. Veliko idej je imel za naslednje festivale, veliko podporo nam daje in vidim, da verjame v ta festival.
MARKO: Kot umetniški vodja, kakšna je prihodnost festivala?
IVAN: Svetla.
(Smeh vseh štirih za mizo).
IVAN: Ambicije so, da festival povečamo in povabimo tudi druge akademije, ki jih letos mogoče tudi zanalašč nismo, ker je bil to testni festival. Prišle so tri akademije, morale bi štiri. Vsako leto več. Ampak počasi, počasi, ker je treba celoten festival obvladati in če bi bil takoj prevelik, je neobvladljiv za nekoga, ki to dela prvič. Rad bi dodal program, ki se dogaja za študente, da imajo v bistvu zapolnjen kar velik del dneva z aktivnostmi, kot so razno razne večdnevne delavnice s končnimi produkcijami, ki jih lahko gleda publika. Že prej omenjeni mentor mi je dal ogromno predlogov iz pomembnih festivalov iz bivše Jugoslavije, ki ne obstajajo več … velikokrat se ti festivali rodijo z osebo, ki ga naredi in z njo tudi umrejo. Žalostno. Ampak mi lahko zdaj nadaljujemo.
MARKO: Super, hvala za pogovor.
HELENA: Bomo to pretipkali?
MARKO: Ma, verjetno ja. Motnje pa kar vključimo noter.
IVAN: Vključita noter, zakaj pa ne.
HELENA: Bo neke vrste metaintervju.
IVAN: Bi kdo čigum?
(Nihče noče čiguma).
IVAN: So mi jih hostese kupile.
HELENA: Kaj?
IVAN: Ja, prej sem jih vprašal, če imajo kakšen čigum in niso imele in potem so jih prinesle sredi intervjuja in rekle »Ivan, smo ti kupile čigume«. Tako da, če boste … delim 😊
(Ivan po intervjuju zapusti mizo – obveznosti umetniškega vodje pač, ostali trije pa še malo ostanejo in čakajo na začetek predstave).
Foto: Dean Grgurica