Jernej Potočan trenutno uspešno zaključuje študij gledališke režije, čeprav je svojo študijsko pot začel s študijem dramaturgije. Pred dnevi je bila na Borštnikovem srečanju premierno uprizorjena njegova diplomska naloga Amerikanci o kateri je tekel najin pogovor.
Kaj ti pomeni, da je bila tvoja diplomska naloga premierno uprizorjena na Borštnikovem srečanju?
Najprej neka frustracija. Predstava bi morala biti premierno uprizorjena pri nas na akademiji, ampak nam je zaradi bolezni odpadla. Tako, da v tem smislu moram reč, da nisem bil zelo navdušen. Spraševali smo se tudi glede tega, kako bo publika Borštnikovega srečanja sprejela konec predstave, ki je do neke mere interne narave – deluje sicer tudi, če publika ustvarjalcev sploh ne pozna, a imeli smo občutek, da bo bolj zaživel na akademiji, kjer publika bolj pozna ta interen kontekst.
Po drugi strani smo se zavedali, da publika, ki ni samo interna omogoča, da vidiš kako tvoja predstava funkcionira na neki širši ravni. V tem smislu se mi je zdel preizkus zelo dobrodošel. Na koncu je prišla publika, ki je bila delno naša, delno festivalska in se je vse skupaj nekako sestavilo.
Kaj te je pri tekstu Zofke Kveder najbolj nagovorilo? Zakaj ravno Amerikanci?
Prič sem bral ta tekst v drugem letniku, ne vezano na to, da iščem tekst za diplomsko nalogo. In sem ugotovil, da v življenju razen tistega kar sem bral v srednji šoli, nikoli nisem bral Zofke Kveder. Drama mi je bila tematsko zelo intrigantna. Res pa je, da v originalnem tekstu ni toliko igralskega materiala in da smo v tekst precej posegli tako z dopisovanjem kot tudi z združevanjem likov. Ko sva z Brino izbirala tekst za diplomsko nalogo sta nama bili ključni dve stvari. Ker je to naša zadnja predstava, sva skušala najti nekaj ansambelskega, kjer med stranskimi in glavnimi vlogami ni velike razlike. Druga stvar, ki sva jo želela, pa je, da kljub temu, da so liki drugačnih starosti kot mi sami, v uprizoritvi stremimo k temu, da to konceptualno osmislimo. V primeru Amerikancev z opredeljevanjem do prihodnosti, uspeha in odhoda. Med izbiranjem sva prebrala veliko tekstov, na koncu pa sem se spomnil na Amerikance, ki sva jih z Brino še enkrat prebrala. Ti so nama rezonirali v odnosu do našega odhoda iz faksa in tega »blišča«, ki nas čaka. Verjetno bi kje drugje, v kakšnem drugem teatru in v kakšnem drugem času tekst drugače zaživel kot zdaj, ko imamo na odru 25-letnike, ki odhajajo iz utesnjujočega okolja naproti nekemu utopičnemu upanju svobode in iskanja prihodnosti. Zato smo izbrali Zofko Kveder. Na splošno se mi zdi tematika kako nek družbeni pritisk, želja po prihodnosti, uspehu, … spreminjajo intimne odnose, intrigantna.
V čem se razlikuje proces delanja semestralnih produkcij z diplomsko predstavo?
Glavna razlika za naš letnik je bila, da je bilo veliko študentov zasedenih tudi v drugih projektih, kar je zahtevalo neko fleksibilnost in drugačno organizacijo dela, kot smo je bili vajeni prej. Drugače je bilo tudi to, da znotraj ekipe razen zame in igralce predstava ni bila študijska obveznost. V tem smislu je bila samostojnost bolj očitna, čeprav smo še vedno ostajali v stiku z mentorjema na nekaterih točkah procesa celo v podobni meri, kot v prejšnjih letih. Vendar je bil z njune strani drugačen angažma. Mentor za režijo (Sebastijan Horvat) je postopal zelo dramaturško in nas je na ta način usmerjal. Mentorica za igro (Nataša Barbara Gračner) je bila na nekih delih procesa bolj prisotna, ampak vseeno manj kot pri drugih produkcijah. Po mojem mnenju je bila razlika v njunem sodelovanju tudi ta, da nista neizprosno preizpraševala naših konceptualnih in ustvarjalnih odločitev, kljub temu, da se verjetno občasno nista strinjala z vsemi. Mentorsko sta se vključevala predvsem znotraj gabaritov, ki smo jih mi zastavili oz. sta naše odločitve postavljala pod vprašaj, a nista vztrajala pri svojih pomislekih.
Ali se je ideja o glasu iz radijskega posnetka na koncu predstave rodila tekom procesa ali je bila prisotna že vseskozi?
Že na začetku je bila ideja, da bo v predstavi del, ki se bo nanašal na našo prihodnost. Na uvodno vajo sem prinesel tekst, ki je bil tematsko podoben temu, ki je zdaj v predstavi, ampak je predvideval, da se bo tekom procesa, tekom različnih vaj in improvizacij spremenil, da bo izhajal iz igralcev. Na začetku vaj smo se razdelili v skupine, kjer smo vsi sodelavci delali prizore skupaj. Pri tem smo si omejili čas na eno uro, kar nas je osvobodilo v smislu, da ni potrebno, da je to zaključena celota. In iz teh “poskusov” oz. teh skic za prizore so se pojavili določeni elementi, kot na primer zvočni posnetek. Imeli smo več idej kakšen naj bi ta konec bil, ampak smo se potem odločili za to končno podobo. Profesorica Saška Rakef, ki jo imamo za radijsko igro in režijo je zrihtala napovedovalca iz ARS-a, da je nastal tekst prebral. Tako da ja, tematsko smo že od začetka vedeli kaj nas zanima, končni izdelek pa je nastal pet dni pred premiero. Tudi sicer se tekom predstave spremeni kod uprizoritve, s tem pa je bil predviden tudi premik v času.
Kakšni pa so načrti za naprej?
Še naprej bi rad mešal režijske in dramaturške projekte, ker oboje zelo rad počnem. Kdaj pride na vrsto magisterij pa bom še videl.
Intervju je pripravila Lucija Trobec