Na PPF Mladi smo se študentje AGRFT-ja srečali s študenti z zagrebške in banjaluške akademije. Po nekaj dneh druženja smo pomislili, da bi bilo super, če bi si izmenjane izkušnje zabeležili in jih delili tudi z AGRFT-jevci, ki na festival niste uspeli priti, ter z vsemi bralci bloga, ki bi vas tovrstna tema zanimala.
Vse od prvega intervjuja za Akademijski list, za katerega me je vzpodbudila Helena, se mi je to zdela zanimiva forma pogovora kot takega – surovega, golega, brez kakršnih koli popravkov in z vsem vmesnim dogajanjem. Nekaj živega je v tem, da slišiš glas človeka, z barvo in intonacijo, ki mogoče ne sledi popolnoma logiki miselnega toka, ampak je ta podvržen zakonom organskega pogovora z vsemi asociacijami in »nelogičnostmi«, ki se prej ali slej znajdejo v naših možgančkih. Prav tako pa se (večinoma) zgradi sproščena atmosfera pogovora, ki je za nekatere mogoče bolj vabljiva, kot so besede, napisane na list papirja ali na spletno stran. Taka forma ne zapoveduje samo enovrstnega sledenja, pač pa je bolj dovzetna za plavanje po temah, ki se odpirajo sproti. Forma, ki je vsem tem gabaritom najbolj ugajala, je bil podcast. In tako nekako se je zgodila prva epizoda podcasta agrftP, ki bo (upam) zaživel in postal posebna rubrika bloga.
Če sem pa že prej omenjal možgančke, moram priznati, da delujejo nadvse nepredvidljivo. Do trenutka, ko sem se usedel na kavč v hodniku koprskega gledališča in pritisnil na gumb za snemanje, sem bil še dokaj zaverovan, celo ponosen na besede, ki bi naj začele podcast. In potem so, kar naenkrat, začela delovati kolesja dvomov in strahov, kar za sabo seveda potegne določene posledice … Ampak ne! Ravno to je najbolj zanimivo – vse te spontanosti in »spodrsljaji« (ki v resnici to sploh niso) in nepredvidljivosti, ki pogovor naredijo živ in avtentičen! In ljudje, s katerimi delaš!
Gostje prvega podcasta, ki sem ga pripravil, so bili Lovro Rimac in Damian Humski, študenta Akademije dramske umetnosti Zagreb, ter Olga Skerletović Djordjević in Anđela Tasić, študentki Umetniške akademije Univerze Banjaluka. Podcast je bil sneman na hodniku gledališča, zato lahko vmes slišite tudi druge, v pogovor bolj ali manj vpletene, mimoidoče.
***
Prvo vprašanje: Na AGRFT-ju poteka študij dramske igre in gledališke režije štiri leta (plus leto magisterija). V teh štirih letih študentje obeh programov sodelujemo pri ustvarjanju produkcij in se skupaj učimo. Prav tako pa imamo dva mentorja: enega za igro in enega za režijo, ki sta naša mentorja vsa štiri leta. Kako poteka pouk za študente dramske igre in režije na vaših šolah? A imate skupen pouk? Kako pa je z mentorji pri vas?
Drugo vprašanje: Na festivalu smo lahko videli vaši predstavi: Letoviščarje (Banja Luka) in Zakleto Heddo (Zagreb). Kako je prišla odločitev, da se boste ukvarjali z izbrano dramo in kakšna vprašanja, na vsebinski ali uprizoritveni ravni, so vas pri delu vodila.
Tretje vprašanje: Kakšne možnosti za zaposlitev imate po končani akademiji. Na AGRFT-ju je praksa, da lahko študentje igre od tretjega letnika dalje igrajo v profesionalnem gledališču – kdaj pri vas vstopite v institucije?
***
Rad bi se še enkrat zahvalil Lovru in Damianu in Lorenzu in Olgi in Anđeli in Heleni in Kaji, da so si vzeli čas od glavnega dogajanja na PPF Mladi in bili pripravljeni deliti svoje izkušnje in se pogovarjati o svetu teatra, za katerega se mi še posebej zdi, da ga je potrebno vedno znova spoznavati iz različnih pogledov, in spoznavati različne ljudi, ki v njem delajo.
Hvala!
Na fotografiji so od leve proti desni Marko Rengeo, Anđela Tasić, Olga Skerletović Djordjević, Lovro Rimac in Kaja Petrovič. Damian Humski in Lorenzo Raušević na fotografiji manjkata. Za fotografijo, bolj natančno za pametnim telefonom pa stoji Helena Šukljan.