Aleš Novak je umetniški direktor festivala Borštnikovo srečanje. Kljub letošnjemu obsežnemu programu in polnemu urniku si je vzel čas in nama prijazno odgovoril na nekaj vprašanj. Pogovarjali smo se o položaju umetniškega direktorja in izzivih, ki jih to mesto prinaša, o festivalu in programu, ki ga festival ponuja.

Leta 2018 ste prevzeli mesto umetniškega direktorja Festivala Borštnikovo srečanje. Ali se še spominjate takratnih občutkov?

Ta spomin je že kar oddaljen, predvsem zaradi tega, ker je vsaka izvedba festivala intenzivno dogajanje in doživetje, ki še dolgo ozvanja v meni, na nek način me vedno znova resetira in povsem osredotoči na aktualno, zadnje Borštnikovo. Seveda pa se spomnim takratnega občutka prevzetosti, radosti in notranjega zadovoljstva ob nastopu tega dela, vzporedno s tem pa tudi občutka velike odgovornosti. Imel sem tudi občutek, da so bile dotedanje delovne izkušnje na različnih delovnih mestih in funkcijah neke vrste priprava na programsko in organizacijsko vodenje festivala. Jasno, bil sem navdušen in povsem prevzet, pravzaprav sem še vedno. Vodenje Borštnikovega srečanja namreč občutim kot velik privilegij, svoje delo skušam opravljati kar najbolj odgovorno, povezovalno in v interesu razvoja in uveljavitve festivala in slovenskega gledališča.

S čim vse ste se soočali skozi leta in kako vam je danes na tej poziciji?

Vsako leto je prinašalo kakšne nove izzive, najprej gotovo podaljšanje formata festivala na 14-dnevnega, kar je bila posledica programske širitve z dvema novima programskima sklopoma – Mladim in Študentskim gledališčem, ki sta od takrat dalje uvod v vsakokratno festivalsko dogajanje. Daleč najzahtevnejše je seveda bilo obdobje epidemije in s tem spodbujen premik termina z oktobra na maj/junij. Gledališka produkcija je bila takrat prekinjena ali pa močno okrnjena in producenti so si na različne načine prizadevali za ohranjanje stika z občinstvi in realizacijo svojega programa in obveznosti. V tistem času se je pojavila celo pobuda, naj festival za eno leto odpovemo, na kar pa nismo pristali in smo ga vseeno realizirali – in to v fizični obliki, kar v tistem času ni bil ravno standard. V zelo težkem položaju sem bil tudi oktobra 2020, ko sem po štirih dnevih programa moral prekiniti oz. odpovedati festivalsko nadaljevanje, no, dan kasneje pa je vlada zaprla slovenska gledališča. Če odmislim te izjemne okoliščine, pa smo delovali normalno, brez večjih pretresov, ekipa je organizacijsko izkušena, motivirana in vešča svojega dela. Vse to pomeni, da je moj fokus danes lahko bolj usmerjen v programske in razvojne vidike, ker je sistem organizacijsko dobro utečen mehanizem.

Kaj vam pomeni festival Borštnikovo srečanje, kako ga doživljate?

Če mi je pred letom 2018 Borštnikovo predstavljalo zlasti možnost za zgoščeno, fokusirano in intenzivno spremljanje vrhuncev slovenske gledališče produkcije, pa tudi sproščeno in s festivalsko atmosfero podprto druženje, je to danes zame seveda precej drugače, sem v vlogi umetniškega direktorja, ki opravlja naloge programiranja, organizranja, vodenja festivalske ekipe, pridobivanja sofinancerjev, načrtovalca in vodje festivalskih evropskih projektov in tudi mednaordnega sodelovanja ter povezovanja. Kot svojo nalogo razumem tudi spremljanje večine slovenske gledališke produkcije in tudi dela evropske, in to je logistično in časovno tako zahtevno, da zavzame večino mojega časa. To bodo potrdile tudi selektorice in selektorji tekmovalnega programa, ki pa spremljajo dobesedno celotno slovensko dramsko in postdramsko produkcijo. Do festivala imam danes seveda nekoliko drugačen odnos, trenutno mi je poverjena skrb za kakovostno izvedbo in festivalski razvoj, tako da se v celoti posvečam temu, nisem več v vlogi obiskovalca ali neobremenjenega gledalca. Seveda pa je Borštnikovo zame še vedno epicenter slovenskega gledališkega dogajanja, najpomembnejši dogodek na področju gledališča in nesporni vrhunec sezone! To je noro dober čas!

Program festivala je zelo bogat. Od tekmovalnega in spremljevalnega programa, do mladega in študentskega gledališča. Kako razumete mlado in študentsko gledališče? Na kakšen način se odločite za vsebine znotraj omenjenih programov?

Mlado gledališče izhaja iz temeljnih načel kulturnoumetnostne vzgoje in je posvečeno usposabljanju pedagoških delavcev in profesionalcev za delo z mladimi, to je naš prispevek z aktivnostim za trajni razvoj novih občinstev – in to na način, za katerega menimo, da je strokovno utemeljen in daje najboljše rezultate. V tem sklopu so tudi vrhunske slovenske in tuje predstave in drugi umetniški in strokovni dogodki, ki so zanimivi tudi za splošno občinstvo, ne le za udeležence usposabljanja. Študentsko gledališče smo razvili na podlagi dolgoletne prisotnosti in sodelovanja študentov AGRFT, ta sklop oblikujemo v sodelovanju s profesorji in študenti, in naš cilj je bil, da bi to postala platforma za mednarodno živahno imenjavo in druženje, z delavnicami in segmenti pedagoških procesov, ki bi se ga udeleževali študentje ljubljanske in dveh tujih gledaliških šol. Nekoliko nas je ustavila epidemija in premik termina, vendar bomo ta programski sklop razvijali v prihodnjih letih. Študentje so dragocena festivalska publika in tudi ustvarjalci, kar nenazadnje dokazujete tudi s tem Borštnikovim blogom, ki je prav tako rezultat našega sodelovanja v okviru Študentskega gledališča. Program Mladega gledališča je doslej nastajal v povezavi z evropskimi projekti kulturnoumetnostne vzgoje na področju gledališča, ti so se sedaj že iztekli, programska sodelavka je bila Mojca Redjko, letos se nam je pridružila Nika Švab, selekcija poteka podobno kot za ostale programske sklope – ponuditi želimo vrhunske predstave in relevantne spremljevalne vsebine. Programiranje Študentskega gledališča pa poteka v sodelovanju z AGRFT in je v veliki meri odvisno od aktualnih in razpoložljivih študentskih produkcij.

Kakšne vizije imate glede festivala za naprej? Želite v čem prekiniti z že vzpostavljeno tradicijo oziroma s čim ga želite še dodatno obogatiti?

Mislim, da trenutni festivalski format in obseg programa ustrezata razpoložljivim virom – finančnim, infrastrukturnim in kadrovskim. Je evropsko primerljiv osrednji gledališki festival z dodano mednarodno razsežnostjo, ki v središče postavlja izbor najboljših slovenskih uprizoritev, ki se potegujejo za festivalske nagrade – ob tem pa ponuja številne dodatne vsebine, od predstav v spremljevalnih festivalskih sklopih, refleksije gledališkega dogajanja in drugih strokovnih razprav, mednarodnih konferenc na izzbrane teme, vse do dogodkov, ki povezujejo gledališče z drugimi področji, denimo založništvom, glasbo in vizualnimi umetnostmi. Nekaj razvojnih področji se kaže kot še posebej  zanimivih – vzpostavitev centra za razvoj novih občinstev (kar bi lahko bila naslednja razzvojna faza Mladega gledališča), prenos dela študijskega programa AGRFT v Maribor (v času FBS), intenziviranje mednarodne uveljavitve slovenskega gledališča in ustvarjalcev v tujini in krepitev povezovalne vloge festivala znotraj slovenske gledališke mreže. Vse to terja vključitev novih in dodatnih virov, zlasti finančnih in kadrovskih. Prepričan sem, da bo festival ohranil visoko podporo in zaupanje javnosti in deležnikov, in počaščen bom, če bom lahko del tega dogajanja tudi v prihodnje.

Intervju sta pripravili Luna Pentek in Lucija Trobec.

Foto: Boštjan Lah