Hollywood nam je postregel z novim mega blockbuster spektaklom. S to oznako je mišljen novi film kanadskega režiserja Denisa Villeneuveja, naslovljen Dune: Peščeni planet. Morda se vam zdi ime filma od nekje že znano, verjetno vam tudi je, saj je to že tretji poskus filmske realizacije materiala iz istoimenskega romana Franka Herberta iz leta 1965. Roman sam velja za morda najpomembnejše in največje delo v zgodovini znanstvenofantastične literature in žanra nasploh. Herbert z delom presega Lovecrafte, Dicke in Asimove, ki bi se morda z njim kosali, tako po izgradnji kompleksnih in detajlno premišljenih svetov, kot tudi znanstveno ter filozofsko podkovanih zgodbah, likih in okoljih, še lažje pa v primerjavi preseže razne Vojne zvezd in njihove razno razne steze.
Herbertov svet, ki je dosegel obseg šestih knjig, je toliko neverjeten, kolikor mu z lahkoto verjamemo. V zgodbo, ki se dogaja okoli leta 10 000, je vpeljal politiko, vojno, filozofijo, ekonomijo in religijo, ki sliči prav na vzorce najdene v naših časih. Leta 1965 je postavil celovito ogledalo družbi, ki se je zdelo, najbrž zaradi žanrskih oklepajev, takrat bolj lahkotno, sedaj pa imamo občutek, da je ogledalo še zmeraj visoko postavljeno in da je komentar, postavljen pred skoraj 60 leti, še kako relevanten in pomemben prav danes. Seveda je zlahka potegniti paralele med planetom Arrakisom oz. Duneom in tamkajšnjo surovino oz. začimbo melanžo ter tedanjim Bližnjim vzhodom in nafto med drugimi. Knjiga in z njo tudi filmi se v tej oziri ne ponujajo preveč prosti interpretaciji, je pa knjiga za to polna intelektualnih predvsem pa spiritualnih vložkov, ki se zdijo kot logičen sopotnik k napredku človeške rase, ki se je razvila do te mere, da obvladuje celotno vesolje, nekaj kar se danes rado pozabi, če gledamo trenutno vesoljsko dirko megabiljonarjev. Literarna predloga Herberta kot takšna je celovit in težko ponovljiv izdelek, podroben in hkrati obsega obsežno količino idej, tem in globokih premislekov ter ima zasluženo veliko število strastnih oboževalcev in podpornikov. Pošiljanje takšnega teksta v Hollywood v upanju, da bo na koncu iz tega nastal film, ki bo zadovoljil kritike, oboževalce, kritike-oboževalce in privabil nove gledalce ter bralce, je milo rečeno studijski in kreativni samomor.
Zgoraj sem že omenil, da ta adaptacija ni prva, saj sta se pred Villeneuveom spravila narediti “isti film” tudi legendarna filmska čudaka Alejandro Jodorowsky in David Lynch. Čeprav je prvi imel za film vizijo, ki je vključevala vse od Pink Floydov do Salvadorja Dalíja, je le slednjemu uspelo narediti film, ki je končal na filmskem platnu, prvemu je spodletelo zaradi končnih prevelikih finančnih potreb, tako da se je projekt zaustavil že v predprodukciji. Lynchev film, ki je po kinodvoranah zaokrožil leta 1984, skoraj desetletje po Jodorowskyjevi produkciji, pa ni niti slučajno zadovoljil kritikov ali oboževalcev, zadovoljil ni nitisamega Lyncha, ki zanj pravi, da je eden največjih porazov v njegovi karieri, a ga je vsaj naučil pomena končnega reza. Material se zdi po takšnem dvojnem zanikanju vesolja neupodobljiv za veliko platno, a ne smemo pozabiti na trenutni moto Hollywooda, ki se glasi nekako takole: “Sequels, prequels and remakes” oz. “Nadaljevanja, prezgodbe in ponovne upodobitve.” Zdaj se nam zdi logično, da ameriška filmska mašinerija Herbertu in njegovemu ikoničnemu romanu spet ponuja možnost za nastop na velikem platnu, saj je oboževalcev še zmeraj veliko in s tem veliko potencialnega zaslužka.
Poleg tega režijski stolček zaseda nihče drug kot Denis Villeneuve, ki trenutno uživa veliko podporo studijskega sistema, tako bo, če ne kaj drugega, film na oskarjih dobil nominacijo vsaj za zvok, posebne učinke ali pa celo kaj večjega, kar je že kar trend z njegovimi filmi. Režiser se je dokazal s kopico originalnih filmov kot so Sicario: Onkraj zakona (2015), Prihod (2016) in mnogi drugi, moto Hollywooda pa je v svoji filmografiji zabeležil tudi z Iztrebljevalcem 2049 (2019), ki je za razliko od toliko drugih slabih filmskih nadaljevanj ostal zvest originalu in se hkrati namesto igranja na kratkotrajno nostalgijo uveljavil kot samosvoj film s svojimi temami, liki in filmsko pripovedjo. Film je sicer med kritiki obveljal za odličnega, a je vseeno studiu prinesel veliko izgubo. A očitno je, kljub izgubi pri prejšnjem filmu, Villeneuve dobil še večjo priložnost s ponovno upodobitvijo romana Dune: Peščeni planet.
Pričakovanja za ta film so bila visoka. Hitro so se na internetu pojavile slike in z njimi komentarji, ki so kritizirali podobe, ki naj ne bi bile prave glede na knjigo. Na film so bile seveda pripete mnogotere zvezde – od Chalaméta, Isaaca do Bardema in Zendaye. Skratka, še preden je svet zajela pandemija, smo vsi dolgo čakali film. Kakšno leto v krizi je hotel Warner Bros. film v celoti predvajati samo na prenosni platformi HBO Max, na kar je režiser odgovoril odločno negativno in popolnoma zanikal to možnost predvajanja filma kot legitimno, saj je bil film mišljen in narejen ne samo za veliko temveč za čim večje platno, kjer se sedaj tudi predvaja.
Torej, kaj povedati o ogromnem filmu kot je Dune, ki se zdi tako velik, da mu ne more spodleteti. Film je, če se vrnemo k njegovemu naslovu, ki se v originalu bere Dune: Part One, šele prvi del, na IMDb pa že lahko obiščemo stran drugega, ki izide leta 2023. Kar se tiče vseh tehničnih aspektov je film smešno sploh presojati. Tehnično je izjemen v praktično vseh pogledih, izpostavimo lahko zvočno plat in posebne učinke. Film izgleda fantastično, zvok je gromeč in gromozanski. Slika je obarvana z okusom subtilnih rjavih, rumenih in zelenih barv. Direktor fotografije Greg Fraser se poigrava s sencami in čisto temo, ki na trenutke zajame sliko skoraj v celoti. Kadri so ogromni in široki ter gledalca umeščajo v neznan svet, tako, da kot nevedni zunanji opazovalec dobimo občutek za velikost objektov, ki naseljujejo prostor filma Dune. Tehnično film presega standarde današnjih pričakovanj, kar se paradoksalno tudi pričakuje od takšne produkcije.
Narativno film dokaj zvesto sledi sosledju dogodkov v knjigi, najbrž je to največji razlog za razdelitev pripovedi na dva dela. Nekatere dele izpusti zavoljo lažjega napredka in hitrejšega ritma filma. Tako so recimo na začetku srečanja našega protagonista Paula s svojimi tremi mentorji precej bolj suhoparna v primerjavi z romanom. Čeprav so Paulove preroške sanje postavljene v središče dogajanja prvega dela filma,še zmeraj umanjka njegovo globoko preizpraševanje sebe, svojih nalog in ljudi okoli sebe. Njegova filozofska nagnjenja so pravzaprav eden od zanimivejših delov knjige, saj nas počasi spustijo ne samo v fizični svet knjige, ampak tudi v njegovo duhovno bazo. Pri filmu nam tega zmanjka in spet smo pri vprašanju filmske adaptacije romana, ki kot vemo, dostikrat na veliko spodletijo prav zaradi teh fundamentalnih razlik med medijema. Če se pri romanu lahko ukvarjamo z notranjim doživljanjem protagonista, se pri filmu globina subjektivnosti lika ustavi pri njegovem ali njenem obrazu oziroma očeh.
Nekako posrečena rešitev te težave se pojavi v slavnem prizoru z Gom Jabbarjem, kjer prvič pride do Paulove neposredne ogroženosti. Paulova filozofija prvič pride v praktično uporabo, a namesto, da bi si nauk o strahu, ki je Paula naučila njegova mati, ponavljal on sam, je režiser našel kompromis, da to počne le njegova mati pred sobano dogajanja. Prizor deluje, se pa ne zdi ravno smiseln, saj je ravno njegova poanta, da pokaže psihološko zrelost likov in notranje psihične boje, ki jih umirijo do te mere, da prerastejo svoje živalske instinkte. S tem prizor dokaj izgubi svoj smisel. Prizor je eden izmed najbolj znanih v Herbertovem romanu, zato se ga najbrž Villenueve ni hotel znebiti, a vseeno je zapravljena priložnost, ki bi nam vsekakor kot gledalcem dala večji vpogled v svet dogajanja.
Po drugi strani, je film brezdvomni spektakel s svojimi epskimi bitkami, napredno tehnologijo in širnimi seti. Oboževalci znanstvene fantastike ne bodo razočarani. A vsa ta epskost v nasprotju s svojo pripovedjo, osrediščeno okoli Paula, ne privede do željene kombinacije. Zgodba o Paulu kot o preroku se nekako porazgubi v njegovi epskosti oziroma ostane brez teže, ki bi vzpostavila balans s spektakularno epskostjo že od začetka. In tukaj tudi leži največja kritika filma – skozi cel film namreč nismo priča niti enemu trenutku, ki bi mu lahko rekli vrhunec ali katarza. Tak trenutek bi lahko bil na primer smrt očeta in napad na mesto, kjer bi Paulova izguba očeta in uničenje mesta lahko kulminirala v dramatičnem vrhuncu filma, kar bi posledično povezalo epskost z osebno zgodbo. A do tega ne pride niti pred tem niti pozneje v filmu, kar nas kot gledalce pusti zbegane in morda celo rahlo opeharjene. Seveda se lahko tolažimo, da bo do takšnega trenutka prišlo v naslednjem delu, seveda tudi z mislijo, da bo celoten naslednji film ena ogromna katarza, ker nam je sedaj tako primanjkuje. Nekaj podobnega se je zgodilo s filmom Maščevalci: Zaključek, kjer se je zgodilo točno to, kar je rezultiralo v kopici razžaloščenih piflarjev, ne pa v čemdrugega. Skratka, film stoji slabše po svoje brez svoje katarze ali vrhunca, ne ponuja nam celovitega doživetja, marveč nam pove skoraj samo toliko, da bomo prišli čez dve leti zopet v kino.
Seveda film ni v nobenem oziru slab, le pomanjkljiv. Če odštejemo napake, ki jih najdemo le kot zvesti puristi s prepričanjem, da je le celovita adaptacija zadostna in pravilna, vidimo, da filmu umanjka le njegova katarza. Film sigurno ne bo zadovoljil vseh oboževalcev knjige, ali celo oboževalcev prvega filma Lyncha, bo pa zadovoljil ljudi, ki znajo ceniti tehnično popolnost in imajo radi znanstveno fantastiko kot način pobega v tuji občudovanja vreden domišljijski svet.
Urban Mihevc