Sedim v gledališki kavarni. Poleg mene starejše dame živahno klepetajo. Klepetajo o pripetljajih včerajšnjega dne in o drobnih dogodkih preteklega tedna. Njihovo kramljanje me nevede popelje v drobce spominov našega včerajšnjega dne.
»Prekrasna, predvsem pa zelo dragocena izkušnja. Spoznati nov prostor, zadihati v novem okolju in se v njem naučiti (so)bivati in ustvarjati. Čutiti, da je to naš svet. Nenehno raziskovati je največja lepota tega, kar počnemo.« (Luna Pentek)
Takoj po jutranji kavi se s sošolcema spustimo v temno dvorano Komornega odra in tam ostanemo do poznega popoldneva. Čeprav smo v zadnjih dveh dneh že neštetokrat prehodili labirint mariborskega gledališkega zaodrja, se nam kljub temu pred jutranjim postavljanjem luči uspe ponovno izgubiti. Na odru, na pol pripravljenemu za popoldansko vajo, nas že čakajo tehnični mojstri. Strop, poln reflektorjev komaj še najde prostor za dodatne reflektorje, ki smo jih pripeljali s sabo. Ure minevajo. Na odru se neprestano izmenjujejo zdaj tehniki, zdaj čistilke, zdaj igralci. Popoldan se počasi bliža koncu. V nas pa vse bolj raste vznemirjanje. Želimo izpopolniti še zadnje detajle, udomačiti neznan prostor. Vznemirjanje prerašča v napetost in trenje. Čas za odmor. Čas, da predihamo nakopičeno. Vrnemo se. Vse diši po pričakovanju. Sošolci igralci se preoblačijo v kostume. Počasna levitev. Minute minevajo. Sledi skupno ogrevanje na hodniku.
»’Še tri minute pa spustimo publiko.’ Srce mi glasno razbija, dlani so potne, že spet me tišči lulat. Ne vem kaj z rokami, že desetič preverim rekvizite. Vznemirjanje trema, energija stotih kav in hkrati moč, ki se kopiči v mojem trebuhu. Vse je pripravljeno. Mamo se. Simona Semenič v moji glavi, kot pokvarjena plošča. ‘Kratka pavza.’ zaslišim korake razposajene publike. Vdih, izdih in potem se začne.« (Kaja Petrovič)
Vrata dvorane se odprejo. Gledalci začnejo vstopati in ne nehajo vstopati.
»Lucija je šla pospremit publiko. Na praktikablih pa sedimo jaz, Luna in Alja, Kaja pa je na odru. In si rečem, da bo vse v redu, da imamo to. Naenkrat v prostoru zavlada oglušujoča tišina. Nov oder, nov prostor, cel dan vaj, ki ga imamo za sabo, novi ljudje, ki so prišli gledat predstavo. Srce mi samo od sebe začne nenormalno hitro razbijat. Neracionalni dvomi preplavijo moje možgane. Opazim, da mi postaja vse bolj vroče, da mi po čelu teče pot, moje dihanje postaja vse globje. Potem skozi vrata stopijo prvi gledalci. Naše prvo skupno gostovanje, kot razred! In to na Borštniku! In naenkrat nasmešek na obrazu.« (Marko Rengeo)
Usedem se v kabino in spreleti me nor občutek – začelo se je! Naša prva skupna produkcija na Borštnikovem srečanju v polni dvorani. V dvorani, ki diha z nami. Za trenutek se vse skupaj zazdi kar malo neverjetno. Aplavz.
»Še vedno se mi sicer zdi, da je to šala, ampak očitno ni, nastopal sem na Borštniku. In razen rezke napetosti v ozračju in meni strašljivega komornega odra, je bila to izjemno prijetna in igriva izkušnja, ki jo bom z veseljem nosil s sabo.« (Rok Ličen)
»Od iskanja komorne dvorane po kletnih prostorih, do 4 urne vaje tik pred predstavo, bi lahko rekel, da je izkušnja prvovrstna. Novo vzdušje, novi občutki, nova energija. Pač zvezde in vesolje nad nami in vse to nekaj pove.« (Luka Seražin)
»Izkušnja se mi je zdela zelo prijetna. Bila je velika sprememba odra, atmosfere in števila publike, vendar se mi je zdelo, da je to pozitivno vplivalo name. Komaj čakam nove odre in izkušnje.« (Maja Kunaver)
»Igrati na Borštniku je bila zabavna izkušnja, skupaj smo prvič nastopili na festivalu in vsakega je malo zgrabila nervoza, kljub temu pa smo uživali. To je en kratek povzetek vsega skupaj, ostale zgodbe pa naj ostanejo naše.« (Alja Krhin)
Lucija Trobec
Foto: Boštjan Lah
Fotografiji sta iz Borštnikove ponovitve predstave študentov II. semestra DI, GLR in DSU AGRFT O, moja sobitja, na tretji festivalski dan na Komornem odru.