Lina Akif, mlada igralka na svobodi, na letošnjem Festivalu Borštnikovo Srečanje sodeluje v šestih projektih. V sklopu tekmovalnega programa v predstavah Vročina, Črna koža, bele maske, Vsi ptice, Najraje bi se udrla v zemljo. V sklopu mladega gledališča pa s prostorsko dokumentacijo performansa Slovenski pasijon. Po njeni zadnji predstavi tekmovalnega programa sva se usedla pred Kazinsko dvorano in se pogovarjala o njeni izkušnji Festivala.
Na letošnjem Borštnikovem srečanju si sodelovala v petih projektih. Slišal sem, da si še vskočila pri Vročini in potem še pri treh predstavah in eni prostorski dokumentaciji. Kakšen je bil tvoj prvi odziv, ko si to izvedela? Kako si se počutila?
Ko je bilo oznanjeno, sem naenkrat izvedela za te tekmovalne predstave. Šok. Absolutno čisti šok. Zato ker so to eni prvih projektov, ki sem jih delala in mislim, da si niti v življenju ne bi mogla predstavljati, da bo bolj ali manj večina stvari prišla v tekmovalni program. Tako da sem bila čisto v šoku. Potem pa seveda noro vesela. Na tisti točki mi še ni bilo jasno, ali bom na Borštniku igrala tudi v Vročini. Uskok sem že delala, tako da sem vedela, da sem v predstavi. Ampak potem, ko se je zjasnilo, da Maya Sara Unger, ki je originalno v tej vlogi, ne bo igrala na Borštniku, da bom jaz, potem je bil tudi šok. Za Vročino sem izvedela novembra. Vskok bi morala delati januarja, pa smo se potem nekako odločili, da bo marca. Da bo Maya Sara še odigrala januarske predstave. Sem pa bila že takrat na vajah z njimi. Premiero v Ljubljani so imeli oktobra. Ampak je bila Maya Sara ves čas noseča in so vedeli, da jo bodo tako ali tako zamenjali. Na koncu pa so mi še javili za Slovenski pasijon.
Kako si potemtakem doživljala letošnji festival? Ali je bilo kaj več občutka odgovornosti? Je bilo bolj stresno?
Ja, absolutno. Je nora odgovornost. Absolutno nora odgovornost. Predvsem sem vedela, da bom s tem, ko se sočasno pripravljam na pet stvari, v bistvu zelo razpršena in da me bo umanjkalo v vsakem projektu. Tako da sem se zelo borila proti temu in sem se že prej začela pripravljat, zato da bi lahko vsakemu projektu posvetilo točno toliko časa, kolikor bi ga, če bi imela samo tega.
Lansko leto si se v performansu Slovenski pasijon podala na Triglav in s sabo na hrbtu nosila kurentovo glavo. Z akcijo si se spoprijela z vprašanjem narodne identitete. Koliko časa je ta ideja živela v tebi, preden si jo realizirala?
Mislim, da dve leti. Ali eno leto in pol. Ta performans bi se moral zgoditi natanko leto prej. Tako da ja. Leto in pol, preden sem šla na Triglav. Ko sem se vpisala na magisterij, sem takoj na začetku vedela, da se bom najbrž ukvarjala s to temo. Po šestih mesecih iskanja in raziskovanja se je določila forma, da grem na Triglav. Potem smo pol leta pripravljali material. Tik preden bi morala iti na Triglav, bilo je že v organizaciji zmenjeno, so pri predstavi Vsi ptice vsi dobili korono in smo morali v lockdown. Vključno z mano. Koče na Triglavu so se zaprle in enostavno nisem morala tega izvest. Tako da se je pač performans moral prestavit za eno celo leto. V bistvu je bilo super zaradi tega, ker je v tem času material veliko bolj zorel in se bolj očistil. Odpadle so neke ideje, za katere sem zelo vesela, da jih nisem izvedla na Triglavu, ker bi bilo enostavno nesmiselno, pretežko in predolgo.
V čem vidiš pomen, da se v sklopu festivala odvija prostorska dokumentacija performansa, tvoja magistrska naloga.
Zelo sem vesela tega, da je Slovenski pasijon bil uvrščen v en specifičen novo nastali segment, ki se imenuje mlado gledališče, namenjeno izobraževanju pedagogov. Na akademiji je bila instalacija in se je vrtel posnetek in si prišel, kadar si hotel. Tu pa je prišla skupina in sem veliko govorila o tem in zavrtela video. Ta izkušnja mi je bila noro dragocena zaradi tega, ker so prišli profesorji iz tako osnovnih šol, srednjih šol in pedagogi iz raznih drugih šol. Razvil se je super dialog in pripovedovali so, kaj se dogaja trenutno v šolah in me je zelo pretreslo. Bila je noro dragocena izkušnja. Tudi oni so povedali, da sami ne vedo čisto dobro, kako govoriti o tej temi. Zato ker je v razredih tako ali tako vedno več otrok, ki so mešanih ras, ki prihajajo od drugod, ki so prav tako zmedeni glede svoje identitete, ki jih prav tako ne umeščajo v Slovenijo, čeprav je to njihova domovina, in so oni popolnoma izgubljeni. Hkrati pa so poročali, da je vsaj med mladimi trenutno vedno več odprte nestrpnosti, tako da imajo zelo veliko trenj in zelo veliko težav. Tako da mi je bilo zelo poučno poslušat te stvari.
Zdaj že nekaj časa ustvarjaš različne projekte. Kakšne načrte in pričakovanja imaš za prihodnost?
Za neke projekte že vem, da jim imam vnaprej. Enega začnem že takoj v ponedeljek. Deljen študij. Zelo zanimivi solo projekti bodo nastali. Koprodukcija Mladinskega gledališča in zavoda Maska, s Tjašo Černigoj. Z Varjo Hrvatin delam zdaj na off-sceni v projektu z Via negativo in zavodom Sploh. In še za en projekt skoraj z gotovostjo vem. Režiser me je že klical, samo teater še mora potrdit. Tako da za polovico sezone bom okej. Kaj pa bo naprej, pa bomo videli. Če imam kakšna pričakovaje? Ne vem. Upam, da ne bom nehala delat, mislim nekako se mi zdi, da noben noče nehat delat. Tako da bomo videli. Saj vemo, kako je na svobodi. Ampak hkrati si v neki zelo privilegirani poziciji, če te pokličejo. Glede na to, da sem s štirimi predstavami v tekmovalnem programu in so vse štiri predstave iz različnih teatrov, je recimo to tudi to čar neke svobode. Hkrati pa je ogromno nesigurnosti in bitk in res ne veš, kako bo naprej, da je tudi kar malo strašno.
Z Lino sem se pogovarjal in zapis pripravil Marko Rengeo.
Foto: Asiana Jurca Avci