Luna Pentek, študentka dramaturgije, reflektira avtorsko predstavo kolektiva Počemučka Under Construction, nastalo v produkciji Gledališča Glej.
Glasovanje. Predstavniki mesta. Sredi mesta pa – porušen stolp. In v stolpu – njihove ideje, ljubezni, sanje, izgube, bolečine. Ruševine, ki so ostale v njih. Drobci življenja.
Prazen pult, ki ga kmalu napolnijo predmeti iz vsakdanjega življenja. In ti predmeti kmalu postanejo mesto. Mesto osebnih predmetov. Mesto osebnih zgodb. In zato mesto postane naše. Ni več samo mesto župana, peka, jasnovidke, vodovodarja in zvonarke. Naše mesto je.
Pred nami se gradi preko vseh zgodb, ki nam jih povedo prebivalci. In tako mesto oživi. Vsaka roža, avtomobilček, sveča, moka, voda… Vse ima svojo zgodbo. Vsak jo ima.
Istočasno igra in življenje. Kaj pa, če je življenje igra? Kaj nas omejuje? Kaj omejuje našo svobodo? Zakaj se ne moremo osvoboditi spominov, ki so se zakoreninili v nas. Vse spomine zbudijo ruševine. In ti spomini, se kot drobci mozaika sestavljajo v zgodbo. Pred nami se izriše zgodovinsko ozadje mesta, povezanost njegovih prebivalcev, odpor do sosednjega mesta… Hkrati pa nam celotna zgodba omogoča popolno razumevanje vsakega lika posebej. Dovoljuje, da vsakega posebej spoznamo. Slišimo njegovo zgodbo, ki je ključni sestavni del nečesa večjega. Del mesta. Del skupnosti.
Naš stolp. Naše življenje.
Njegove ruševine. Naši spomini.
Njihovi spomini pa zbudijo naše spomine. In tako se spustimo v potovanje po mestu. Po življenjih. Vstopamo v njih. Oni nam dovolijo, da jih vidimo vse. Razgaljene. Skrivnostne. Ponosne. Sramežljive. Boleče.
Rušenje in ponovno grajenje.
Forma, ki dovoljuje ravno toliko svobode, da se med igralci in gledalci vzpostavi stik. Da nas vzamejo v svoje zgodbe, da mi vstopimo v njih, da postanemo del mesta. Da smo del predstavnikov mesta. Ves čas ujeti med igro in resničnostjo. Preko igre v zgodbe. Z avtomobilčkom na daljinsko upravljanje v mesto.
Ali moramo vedno vse še enkrat zgraditi? Da bo novo in najlepše.
So spomini dovolj?
Vsak nosi svojo zgodbo. Vsak bi jo želel deliti s svetom. Vsak si je izboril svoj prostor v mestu. In ko stopijo na sredino mesta s svojo zgodbo, s svojimi spomini, z vsem tem, kar nosijo s seboj, dobijo vsak svoj prostor med gledalci.
In v tem varnem prostoru, kjer je pred nami celo mesto, si želimo samo poslušati te zgodbe. Zgraditi mozaik. Da bi v mestu tudi mi našli svoj prostor. Da bi povedali svojo zgodbo. Želimo si, da bi vedeli, kakšna je naša prihodnost. Usoda. Kakšna bo naša zgodba. Koliko spominov bo ostalo? Če bomo nenehno iskali, se preizpraševali. Sanjali. In kje bomo našli svobodo?
So ruševine naša svoboda?
Ali bomo morali zgraditi nov stolp.
In ko najdemo svobodo – ali bo imela okus po malinah?
Luna Pentek