Družinska hiša. Skupaj bomo. Usedli se bomo za mizo. Jedli večerjo. Obujali bomo spomine. A se spomnite, kako je bilo, ko sem bila še majhna? In končno bomo mi. Vsi skupaj.
Družinska hiša. Večerja. Ne morem poslušat. A se spomnite, kako je bilo, ko sem bila še majhna? Vem, da prihaja. Bliža se. Ker smo si različni. Ker nismo srečni. Ker smo ujeti v tej hiši.
Družinska hiša. Naša kletka. Ujeti smo s tistimi, ki bi jih morali imeti najraje. A se spomnite, kako je bilo, ko sem bila še majhna? Sovražim vas. Vse sovražim. Nismo skupaj. Ker nočemo biti skupaj. Ker nočemo, da bi nas bolelo, ko enkrat ne bomo več skupaj.
Tako rada bi zakričala. Na glas. Tako na glas, da bi vse okoli mene izginilo. Samo jaz bi sedela za to mizo. Nikogar drugega. Kaj če bi vsi umrli. Včasih bi rada zakričala tako na glas, da bi priklicala smrt. In bi vse okoli mene izginilo.
Bojim se, da bom ostala sama.
Zdaj vem, da si nikoli nismo bili blizu. Sedeti skupaj za mizo je huje, kot če bi sedela sama. Naš svet se bo sesesul. Moj svet. Zakaj me nisi nikoli imela rada? Vem, da lahko imaš rada. Druge lahko imaš rada. Samo mene nimaš rada. Nikoli me nisi imela rada.
Zberi se.
Kako malo je od ljubezni do sovraštva. Od sovraštva do ljubezni. Kaj pa, če nikoli nisem čutila ljubezni? Kaj če sem najbolj ljubljena, ko sem sama. In je okoli mene tišina. Zunaj je nevihta. Zaprem okna. Zaklenem vrata. Tišina. Kaj če sem najbolj ljubljena v tvojem objemu. Ko me objameš okoli pasu. Ko daš svoje roke na moje rame. Duši me. Ne morem več dihati. Spusti me. Kaj če sem najbolj ljubljena v očetovem objemu. V materinem. V bratovem. Kaj če sem ljubljena. Kaj če bi bila ljubljena.
Kaj če bi bila …
Skrijem se v kot. V najtemnejši kot naše hiše. Potiho štejem. Šepetam, da me ne bi kdo slišal. Sto. Ali me kdo išče. Ali me kdo pogreša? A me bo kdo prišel iskat? Ali me bo kdo rešil? Odpeljal stran iz tega kota. Iz te hiše. Pridi, pridi me rešit. Nekoč bom z nekom varna. Nekje. V najinem svetu. Samo najinem. In nikogar ne bova spustila noter. Nekoč bo prišel nekdo in me bo rešil. In bo samo moj. In jaz bom samo njegova. Samo midva bova.
Zakaj nisi nikoli bil samo moj?
Oprosti. Žal mi je. Ne morem spati. Bojim se, da te bom izgubila. Da bom vse izgubila. Kaj če si nikoli ne bom odpustila? Kaj če vam nikoli ne bom odpustila? Samo rada sem vas imela. Rada sem te imela. In če nikoli več ne bom spala. Če zaprem oči vse izgine. Strah me je teme. Vedno si želim biti sama. Ampak ko zaprem oči, me je strah. Strah me je samote. Same sebe. Svojih misli. Prosim, ne odidite. Nikoli ne odidite.
Kje je svoboda? V prazni hiši. Ko sem sama s seboj. Ko imam prazno glavo. Čisto prazno. Je svoboda, ko smo skupaj? Ko sedimo za mizo. Ko se prepiramo. Ko sedimo v tišini. Svoboda v tišini med nami. Samo ne pustite me same. Kdaj bom lahko začela živeti? Mi vsi, kdaj bomo živeli?
A bom svobodna, ko bom enkrat zaspala in se ne bom več zbudila?
Ko bodo vsi okoli mene zaspali in se ne bodo več zbudili.
Mami? Oči? Kje ste vsi? Ena, dva, tri … Kje ste?
Sama sem.
Moj svet, ki tone v temo. In nebo, ki se odpira nad mano. Vse bi dala za še en trenutek, tak, kot so bili nekoč. A se spomnite, kako je bilo, ko sem bila še majhna? Kdaj bo strop moje sobe moje nebo. Kdaj bom odprla vrata hiše, pa mi ne bo treba globoko vdihniti. Kdaj se bom usedla za mizo, ne da bom imela občutek, da se bo miza pred mano sesula v prah. Kdaj vas bom pogledala, ne da bi me bilo strah, da vas enkrat ne bo več. Kdaj bom živela, ne da bi me bilo strah smrti.
Katere spomine bomo obdržali? Kaj bomo raje pozabili.
Kaj bo ostalo za mano? Za nami.
In kdaj bomo srečni?
Če sploh kdaj.
Luna Pentek, študentka dramaturgije, reflektira uprizoritev Elektri pristoji črnina, režiserke Maše Pelko, v produkciji Drame SNG Maribor.
Foto: Peter Giodani