Zemlja. Planet sobivanja živih bitji, kjer smo ljudje prevzeli kontrolo nad skoraj vsem. Koliko časa še imamo? Kdaj bomo uničili sebe in vse, kar je okoli nas? Podnebna kriza nam počasi koplje grob, a kdaj bomo ukrepali? Nam trenutne posledice niso dovolj?

Že ob vstopu na oder oziroma v prostor, ki ga omejuje belo blago namesto sten, dobiš občutek umetnega. Ne samo, da je bela svetloba ustvarjala utesnjujoč občutek, tudi vonj dvorane je bil približek vonju kemijske tovarne. Na tleh umetne rože, ki rastejo iz umetne trave, tako urejeno narazen, da izgleda nenaravno. In igralci, ki sedijo med publiko, vsak na enem koncu. Neprijeten občutek v prostoru, ki je še bolj poudaril celotno temo predstave. Igralci so med nas v prostor ves čas metali informacije o bolečih podatkih, o tem koliko smo že oškodovali planet. Pri tem so ves čas govorili s povzdignjenimi glasovi, ki so na publiko delovali skoraj kot napad, vendar se je to nekako nevtraliziralo, saj so sedeli med nami.  Sinhrono vpitje, ki je mestoma prehajalo v petje, je še dodalo srhljivost realnosti v kateri živimo.

Potopljeni smo bili v svet, kjer skoraj vsi tavamo, brez zavedanja posledic. Rešitve, kako bi se iz naše situacije rešili, ni bilo podane. Ko se je prostor zadimil, je igralec Vito Weis stopil med umetne rože in z vejama v rokah počasi padal v meglo na umetno travo pod sabo. Tih moment, kjer so vsi odšli na travnik sredi dvorane s čebelicami na prozornih nitih, ki so brenčale in letele od rože do rože, je ustvarjal kontrast celotnemu dogajanju. Takoj za tem so igralci oživili mrtvo ribo in nas oblili z informacijami o izumrtju rib v bližnji prihodnosti. Kaj potem? Smrt in žalost. Med predstavo se je glede na notranje občutke izgovorjenih besed in informacij menjala svetloba dvorane in piski so polnili prostor in iritirali naša ušesa ter s tem ustvarili popolno distopijo, ki je naša prihodnost.

Vesela sem bila momenta, ko je igralka Draga Potočnjak z mirnim glasom govorila soigralki Lini Akif o tem, kako so nam starejše generacije ustvarile svet, kjer lahko živimo boljše kot vsi pred nami. In nihče ji ni odgovoril. Tudi te besede so ostale v zraku, da jih mi posrkamo vase in postanemo celo jezni, saj nam konstantno govorijo o tem, kako je svet vsak dan slabši in kako izkoriščamo vse, kar nam je bilo kadarkoli podano, od prevoznih sredstev do hitre industrije hrane.

Torej… Zemlja. Naš planet, ki ni le naš, saj mi nismo le ljudje. »Mi« ne vključuje le ljudi, vključuje vse, kar je živo na tem lebdečem kamnu sredi vesolja. Bomo uspeli ukrepati? Bo najbogatejši del prebivalcev kdaj stopil iz svojega udobja in ukrepal? Ali se bomo utapljali v kapitalizmu, dokler naših pljuč ne napolni slana voda? Smo morilci brez sojenja. In kaj bomo zdaj?

Maja Kunaver

Foto: Boštjan Lah, Matej Povše

Ponovitev predstave Vročina v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča na 57. Borštnikovem srečanju.