Ob Dnevu nominirancev na 52. Tednu slovenske drame v organizaciji SLOGI, AGRFT in Prešernovo gledališče Kranj so študentje dramaturgije in scenskih umetnosti pripravili dramaturške analize nominiranih besedil. Luna Pentek je pisala o z Grumovem nagrajencu 2022 — tekstu Katarine Morano: Usedline.
Prazno stanovanje. Praznina, ki prebudi spomine. Trenutki, ujeti v času. Družina.
Mogoče najprej mal preluftejmo.
Zbežimo v majhne stvari. K vsakdanjim opravilom. Zapremo okno. Prestavimo torbo. Nam bo potem kaj lažje? Si bomo potem kaj bližje?
Usedline se ves čas izmikajo tudi v formi. Ves čas preskakujejo med dialogom in monologi. Hitri dialogi, v ritmu življenja ljudi, ki so se znašli v stanovanju. Na videz banalni pogovori o vsakdanjih rečeh, ki pa subtilno razgaljajo like vse do njihovih najglobljih zgodb. V izmenjevanju dialoških replik se nam odkrivajo značaji likov, tako da si z lahkoto orišemo njihove celotne profile. Vezi med njimi. Da jih vidimo pred seboj. Vsakdanje ljudi, take, ki so nam blizu iz naših življenj. Da v njih vidimo svoj svet.
A ni zdej prepih?
Bojimo se izprazniti prostor. Da ne bomo v škatlah odnesli še svojih spominov. Da jih ne bomo izgubili. Vsega, kar je bilo. Vseh trenutkov, ujetih v tem prostoru. Ujetih v času. V našem stanovanju.
Hitri tempo teksta se umirja v monologih, kjer vsak član družine dobi priložnost, da se nam predstavi kot oseba, z enakimi težavami, kot jih imamo sami. Z enakimi pomisleki. V teh delih se drama ustavi in v njej lahko bivamo. V likih lahko vidimo sebe. Slišimo svoje misli. Na videz najbolj banalna vprašanja, misli, ki v sebi nosijo toliko nas. Ves naš svet. Način življenja. Naše najbolj skrite kotičke. Najlepše in najstrašnejše misli.
A se spomniš?
Koliko bolečine je v fotografijah na polici. V zlatem nakitu. Če nekaj obdržimo, ne bomo pozabili. Ne bomo pozabili. Ne bomo.
Mama. Prolog, ki nas postavi v središče družine. Da smo takoj tam. V njenem stanovanju. V njihovem svetu. Ki pokaže, kaj vse so izgubili. Kasneje ob njeni odsotnosti v tekstu zazeva ogromna praznina. Čutimo, kako manjka. Da jo pogrešajo. Z vsem, kar je bila. V njih pa se odražajo njene zgodbe in zgodbe njenih staršev. Ogromno nje. In praznina, ki je ostala.
Blaž, Mila, Janja. V stanovanju, kjer je ostalo njihovo otroštvo. Kavč, na katerem niso smeli piti niti vode, zdaj ga pa ne morejo celega spraviti skozi vrata.
Kaj bo napolnilo praznino, ki se je z leti nakopičila med njimi? Kako bodo sprostili napetost? Pogovor o vremenu. Po ohladitvi bo spet lepše. Kaj bo pa z njimi?
Liki, ki govorijo tako kot mi. Svet razumejo tako kot mi. Zato se tako zlahka prepoznamo v njihovih pogovorih in izrazih. To je svet, ki nam je blizu. Svet, ki ga danes živimo. Situacije, v katerih smo se ali se še bomo znašli. Svet Usedlin beremo kot svojo realnost. Zato je tekst tako aktualen. V njih smo mi. Naša družba. Naše družine. Ljudje okoli nas.
Kdo je bil najbolj od babi in kdo je najbolj podoben mami?
Stanovanje, ki se prazni. Koliko časa bomo še živeli? Kdaj bomo morali mi izprazniti svoja mala stanovanja?
In vprašanje, kdaj se bomo mi znašli v taki situaciji. Kdaj bomo postali oni. Kar naenkrat smo tudi mi pred enakimi dilemami, pred pomembnimi odločitvami.
Prebolela sem svojo mamo.
Ampak bi dala vse, da bi jo lahko še enkrat poklicala. Da bi še enkrat imela oranžen flek od propolisa. Da bi jo lahko vprašala samo še eno vprašanje.
Vsi smo ujeti v vzorce. Ves čas se trudimo, da jih ne bi prevzeli. Ker ko odrastemo, bomo svobodni. Bolje nam bo. Lažje. Nikogar nam ne bo treba poslušati. Ničesar nam ne bo treba upoštevati. Ampak potem odrastemo. In ugotovimo, da smo na tej poti, ne da bi se zavedali, postali del tega življenja. Vzorcev. Da nam gre na živce, da gre nekdo z žličko, ki jo je že obliznil, v marmelado. Da si želimo, da nas kdo čez vikend pelje v toplice.
Koliko mame je v meni? A sem postala svoja mama? Slišim se. Slišim jo. V svojih stavkih. V besedah.
Spomini na babičini srajci. V babičinih pismih.
To je vse, kar nam bo ostalo.
Kot v filmskem scenariju se pred nami sestavi zgodba družine. Zgodba o spominih, bolečinah, veselju, sreči. O vsem, kar je blizu tudi nam. Postopoma se pred nami izrisuje zgodba, v kateri spoznavamo življenja likov, od otroštva do zdaj. Do tega trenutka. V tem trenutku.
Pol je to to, al kaj?
Zadnja večerja pri nas doma. Kdo bo pripravil mizo? Nobena juha ne diši tako kot mamina.
Panični napad. Česa vse ne bomo doživeli? Kaj vse bomo zamudili.
Pospravimo stanovanje. Stvari zložimo v škatle. Škatle zapremo. Odnesemo jih iz stanovanja. Prazno stanovanje. Spomini bodo ostali.
Hvala, mami.
Luna Pentek
Fotografije iz bralne uprizoritve besedila Usedline v režiji Bora Ravbarja in dramaturgiji Ule Talije Pollak. Igrali so Jan Slapar, Suzana Krevh, Nika Manevski in Svit Stefanija.
Foto: Maša Pirc/Prešernovo gledališče Kranj