V uprizoritev Proslava nas uvede lahkoten “elevator music”, s katerim se kratkočasi Asistent med pripravljanjem dvorane za kvazi proslavo in kvazi opravičilo visoke slovenske politične funkcionarke v Bruslju. Pač po nesreči je med govorom v nemščini uporabila Hitlerjevo besedno zvezo o “končni rešitvi”, saj jo lahko razumemo, govorila je v tujem jeziku, nenameren spodrsljaj.
Tako nas predstava popelje v politično farso, ki je, kot je izpostavila ustvarjalna ekipa na pogovoru, danes že skorajda nemogoč žanr – kar vidimo na televiziji, je že samo po sebi tako farsično, da komajda verjamemo. Potem pa se zgodi prelom, prelom v formi in vsebini in pred gledalci se odpre potovanje Navida (ki v tem istem trenutku sedi z nami na predstavi, le da se tega takrat še ne zavedamo). Njegova zgodba je ena izmed teh velikih človeških zgodb, ki ne potrebujejo fikcije. Še več fikciji nasprotujejo. Ne potrebujejo gledališča, nočejo ga. V popolnost privedejo misel igralec-medij, oni so na odru le zato, da posodijo svoj glas in svoje telo. Verjetno pa bodo kmalu ne le dajali prostor zgodbam, temveč ga tudi odstopili.
Proslava ni proslava, odreče se spektakelskosti in ozavešča moč zgodbe, ki jo moramo slišati, ki bi jo morali slišati vsi, ki mora doneti z jasnim krikom, da je nekaj treba spremeniti. Včasih je že samo to dovolj, kaj gledališkega bi bilo povsem odveč. Tovrstne zgodbe vedno znova »zadanejo«, ne glede na to, kateri medij prevzamejo, odpirajo pa tudi pomembna vprašanja o tem, kaj ima v gledališču zares smisel. Utrjujejo prepričanje, da bo, dokler bo na svetu obstajala krivica in nič ne nudi upanja, da bi naš svet kdaj popolnoma zapustila, obstajala potreba po tem, da se te zgodbe pove, da se jih razširi. Zakaj? Verjetno zato, da ne pozabimo, ker, kakor postaja boleče očitno, se reči zelo rade spet prikradejo nazaj.
Tereza Gregorič
Foto: Boštjan Lah
Fotografija je iz Botšrnikove ponovitve predstave Proslava, v produkciji SNG Maribor.