Ob Dnevu nominirancev na 52. Tednu slovenske drame, v organizaciji SLOGI, AGRFT in Prešernovo gledališče Kranj so študentje dramaturgije in scenskih umetnosti pripravili dramaturške analize nominiranih besedil. Tilen Oblak in Ula talija Polak sta pisala o tekstu Aljoše Lovrića Krapeža: Weltschmerz.
Jedro dramskega besedila Weltschmerz Aljoše Lovrića Krapeža uteleša že njegov naslov. »Weltschmerz« ali svetobolje se kaže kot nezmožnost realizacije posameznikovih (utopičnih) pričakovanj. To protislovje med pričakovanim in realnim pri likih potencira epidemična ujetost med štirimi stenami blokovskega naselja.
V blokovski skupnosti prihaja do popolne izolacije. Ta se predstavlja znotraj mikrokozmosa oziroma mikrosocialnega okolja, ki grozljivo odseva makrokozmos. Vendar pa tekst osamo na globalnem nivoju vzame zgolj kot sprožilni trenutek oz. alarmantni moment, po katerem se popolnoma osredotoči na oddaljenost odnosov med prebivalci bloka. Ti so prikazani kot distancirani in tesnobni posamezniki, ki si postajajo popolnoma odtujeni. Zdi se, kot da postopoma pristajajo na novonastalo situacijo, v kateri si sicer pomagajo, vendar nikoli zares ne nastopijo kot skupnost. Tukaj tekst nazorno pokaže paradoks skupnosti, ki je v resnici sestavljena iz nikoli zares združljivih individuumov. Gre za generacijsko in socialno razslojene like; ravno njihova generacijska zaznamovanost pa se kaže v samem dojemanju in sprejemanju novonastalega skupnega problema epidemije. Čeprav se posamezniki v nekem trenutku zavejo skrajnosti svoje realnosti, jim strah in odtujenost onemogočata, da bi kar koli zares naredili. Besedilo se ne osredotoča na problematiko epidemije, ampak na hermetično zaprto skupnosti, za katero se zdi, da jo je epidemija le podžgala.
Poleg tega tekst prikazuje, kako so izredne razmere lahko hitro izkoriščene za represijo, ki je nazoren simptom že dalj časa prisotne krize demokracije. Nasilnost postane stvar vsakdana. Dolžnosti države se nikoli ne realizirajo, liki so tako prisiljeni postopoma sprejeti pogoje novega življenja. Naenkrat se znajdejo sredi realnosti, ki se jim je še pred kratkim zdela popolnoma nemogoča. To odraža že sama struktura besedila s stopnjevanjem in subtilnim preoblikovanjem realizma v distopično in groteskno realnost.
Dramsko besedilo svojo vsebinsko plat združuje z oblikovno. Gre za hibridno obliko, ki vključuje prozne prvine v obsežnih mikrodetajlnih didaskalijah. S prologom vstopamo v nedolžen hiperrealizem; v epilogu ga zamenja kaotična slika distopičnega in grotesknega sveta, ki najbrž še bo ali pa je že prišel – na videz obvladljiv svet postane neobvladljiv kaos, poln histerije, represije, nadzora, moči in ustrahovanja. Jezikovna raznovrstnost dialoga je obogatena z »metavdori« v obliki sprotnih opomb, pri katerih gre za širšo prostorsko in časovno kontekstualizacijo. Spominjajo na nekakšen časovni stroj, ki hkrati predstavlja ključno miselno sidrišče in je ena od glavnih specifik, ki nadgrajujejo besedilo. To pa hkrati predstavlja tudi izziv za uprizoritev.
Tekst v sliki časa, v katerem je nastal, ne moralizira, vseeno pa ohranja stališče do aktualnih političnih problemov, ki so vsem dobro znani – od nasilja in represije pristojnih organov do vdora političnega v intimo ter odtujevanja onkraj političnega konteksta v želji po obvarovanju samega sebe.
Tilen Oblak in Ula Talija Pollak
Fotografije iz bralne uprizoritve besedila Weltschmerz v režiji Jerneja Potočana, dramaturgiji Tilna Oblaka in Nine Kuclar Stiković. Igrali so Matevž Sluga, Mina Švajger, Suzana Krevh, Nika Manevski, Mojka Končar, Jan Slapar in Svit Stefanija.
Foto: Maša Pirc/Prešernovo gledališče Kranj