Študentke drugostopenjskega študijskega programa dramaturgije in scenskih umetnosti Manca Lipoglavšek, Nina Kuclar Stiković, Urša Majcen in Helena Šukljan so to študijsko leto razmišljale skozi pravljice. Pri predmetu Temeljne tehnike dramskega pisanja, pod mentorstvom Žanine Mirčevske, so predelovale in preizpraševale motive in teme Andersenove Deklice z vžigalicami. Tako so nastala štiri vsebinsko in stilsko različna dramska besedila, ki so obenem odsev avtoric, od katerih je vsaka svoje delo zasnovala skozi prizmo lastnih izkušenj in prepričanj o svetu. V prav taki raznolikosti, kot se po formi in temah med sabo razlikujejo besedila, se razlikujejo tudi manifestacije (uprizoritve) besedil, ki sestavljajo omnibus Ko se žgem.
- Postaja: Avdio-vizualna inštalacija Deklica
Na poti pogorelih vžigalic sem se najprej ustavil v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer sta Urša Majcen in Nela Poberžnik predstavljali svojo postdramsko avdio-vizualno inštalacijo Deklica.
Po uprizoritvi smo se usedli na klop in se pogovarjali o procesu dela.
MARKO: Urša, zakaj si se odločila za inštalacijo kot način manifestacije dramskega besedila?
URŠA: V bistvu sta tu dva glavna razloga. Eden je ta, da sem že videla, kaj dela Nela oz. sva imeli obe hkrati inštalacije za poezijo in se mi je zdelo, da bi ta uprizoritev (sploh glede na tematiko, ki sem si jo morala izbrati) nujno morala biti sodelovanje, saj se na nek način sklada tako z njenim kot z mojim opusom. Tudi tematsko sva kompatibilni. Sicer sva si zelo različni, ampak popolnoma zaupam njeni avtorski presoji glede tega. Dela veliko tovrstnih projektov in se mi zdi, da je prav ta izraz najprimernejši za moj tekst, zato je montaža v celoti Nelino delo. Drugi razlog je pa ta, da v času, ko smo se odločali za sodelovanje na festivalu Borštnikovo srečanje, še nisem imela napisanega teksta in sem si hotela zagotoviti možnost sodelovanja ne glede na to, a bo to tekst, ki je primeren za bralno uprizoritev ali pa zgolj fragmenti, ki se jih da vseeno manifestirati na nek drug način. Obstaja pa še tretji razlog, in to je, da vedno videvamo bralke, ki so sicer zelo super, ampak se mi zdi dobro razširiti teater oz. sámo umetnost pisanja dramskega besedila še na kakšno post- oz. čezdramsko formo.
MARKO: Nela, s čim se pa ukvarjaš ti?
NELA: Gledano formalno: z vizualno umetnostjo in poezijo – več besed izpod moje zenice je zbranih v pesniškem prvencu Zrklozob, ki je marca izšel pri založbi Črna skrinjica. Gledano poetično: s kolažiranjem projekcij. Gledano konkretno: Trenutno postavljam diplomsko videoinstalacijo in se dogovarjam za izdelavo animiranega videospota. Prav tako pripravljam grafično podobo za letošnji Festival Ignor in še kaj.
MARKO: Kakšen pa je bil proces dela?
NELA: Vse deluje po principu kolaža. Vsaka od naju je delala zelo intuitivno in spontano. Material sva najprej zbirali, potem sva videli, kateri materiali se poklopijo in ustvarijo zanimivo celoto. Urša mi je poslala posnetke in jaz sem dodala svoje posnetke. Na koncu, ko sva montirali, sva ugotovili, da sva po naključju delali zelo podobne stvari.
MARKO: A ti montaža posnetkov predstavljala izziv, je bilo zahtevno vse to združit?
NELA: To je bil najbolj kompleksen del. Tudi najbolj časovno zahteven. Ampak ja, nekaj je nastalo.
MARKO: Urša, se ti zdi sodelovanje oz. vez med festivalom Borštnikovo srečanje in študenti AGRFT pomembno?
URŠA: Festival Borštnikovo srečanje je srečanje stroke. Zdi se mi, da je nujno, da smo študentje, ki bomo nekoč ta stroka, prisotni na vse možne načine, ker vnašamo novost in svežino in smo prihodnost gledališkega sveta.
SE NADALJUJE
Zapisal Marko Rengeo
Foto: Nejc Žorž