Študentke drugostopenjskega študijskega programa dramaturgije in scenskih umetnosti Manca Lipoglavšek, Nina Kuclar Stiković, Urša Majcen in Helena Šukljan so to študijsko leto razmišljale skozi pravljice. Pri predmetu Temeljne tehnike dramskega pisanja, pod mentorstvom Žanine Mirčevske, so predelovale in preizpraševale motive in teme Andersenove Deklice z vžigalicami. Tako so nastala štiri vsebinsko in stilsko različna dramska besedila, ki so obenem odsev avtoric, od katerih je vsaka svoje delo zasnovala skozi prizmo lastnih izkušenj in prepričanj o svetu. V prav taki raznolikosti, kot se po formi in temah med sabo razlikujejo besedila, se razlikujejo tudi manifestacije (uprizoritve) besedil, ki sestavljajo omnibus Ko se žgem.
4. Postaja: avtobiografska adaptacija Deklica z vžigalicami.
Režiser Bor Ravbar, dramaturginja in oblikovalka svetlobe Nina Kuclar Stiković
Igrata Suzana Krevh, Mina Švajger
Naslednji dan nas je čakala uprizoritev Nininega besedila. Po aplavzu sem ujel še Nino in Bora.
MARKO: Besedilo je napisano v avtobiografski obliki, uprizoritev pa sledi dokumentarnemu gledališču. A je forma prišla z vsebino?
NINA: Te vsebine ne bi bilo, če ne bi bilo te osebne izkušnje in z njo pride to dokumentarno gradivo, ki je bilo pravzaprav sámo izhodišče za tovrstno adaptacijo. To so dobesedno papirji, ki sem jih dobivala po pošti s strani Ministrstva za kulturo.
MARKO: Kako si se odločila za skupino sodelujočih?
NINA: Z Borom sva že pred časom govorila, da bi naju zanimalo delati nekaj na temo deložacije kulture. Jaz sem pri prof. Mirčevski napisala ta tekst, ki govori o tem iz vidika samozaposlenih v kulturi. Bora sem vprašala, če bi ga zanimalo to režirati, in je bil za. Punci pa sem videla že lani na enih bralkah, kako sta uigrani in kako se razumeta. In sem se zaljubila v ta njun tandem. Ko sem vedela, da imam dva lika, sploh nisem razmišljala. Takoj sem vedela, da hočem njiju dve. In smo se imeli tudi zelo fino. V resnici je meni ta tema še zmeraj neprebavljiva in je najprej tudi nisem hotela pisati, ampak me je profesorica navdušila, da naj spišem do konca in sem si rekla, da bom. Potem pa pride še ta ideja za uprizoritve in sem razmišljala, da se še res ne bi rada enkrat s tem srečala. Ampak potem, ker sem imela njih tri, ki so res krasni, je bila na koncu žurka to delati. Zelo važno je, kako si izbereš ekipo in ne bi si mogla izbrati boljše.
MARKO: Bor, kako si se soočil s samo formo besedila in s tem, kako besedilo sploh postaviti na oder?
BOR: To je bilo glavno vprašanje in tudi mislim, da smo se do zadnjega ukvarjali s tem in se še bomo naprej. Še za naslednjo edicijo, ki bo v Ljubljani. Upam, da še bolj uspešno. Ampak načeloma je uradniški jezik kar zahteven za uprizoriti in smo potem iskali neke akcije, ki bi to podpirale, a ne bi prevzemale pozornosti in fokusa. Zato smo se odločili za projekcije in neko zelo enostavno mizansceno, ki se na koncu malo razgiba. Ampak to je še zelo nerazgibana mizanscena. Najbolj gledališko zanimivi deli, pri katerih je bilo treba narediti najmanj, so seveda telefonski pogovori. Ker to je dramska situacija. Tam imaš dva lika, ki se vzpostavita takoj. Ta del je zelo lepo stekel. Ostale stvari pa ne tako enostavno. Moje mnenje je, da se moraš s tem zelo veliko ukvarjati, da bo res dobro. Ker toliko, kolikor smo se mi s tem lahko ukvarjali ob produkcijah in vsem tem, je bilo dovolj, da smo naredili neko enostavno stvar, ki govori zelo neposredno. Ni pa bilo dovolj časa in razmisleka, da bi lahko naredili nekaj, za kar bi se res lahko potrkali po prsih in rekli, da je res dobro. Ampak jaz sem v vseh smislih zelo ponosen.
MARKO: A se ti zdi pomembna povezava med festivalom Borštnikovo srečanje in študenti AGRFT?
NINA: Seveda, ker se mi tukaj lahko prvič predstavimo in ker je Akademija vseeno najbolj strokovno območje, iz katerega potem mi vzklijemo. Tako da si ne predstavljam Borštnika brez Akademije. Sodelovanje med Akademijo in festivalom se mi zdi nekaj najbolj carskega in obveznega, je pa problem z junijem. Zdajle smo sredi vaj za našo produkcijo Tartuffa. V nedeljo imamo premiero in danes je torek. Že to, da smo prišli sem, je malo zrušilo naš ritem tam in sedaj smo to opravili, ampak velika stvar v Ljubljani naš še čaka in je samo zelo naporno. Zato sem se tudi odločila za bralko, ker je sočasno s produkcijami in bi se punci drugače morali učit verze iz Tartuffa in še tole in bi bilo preveč. Oktobra pa nimamo produkcij in je boljša opcija. In še en razlog: smo na koncu sezone in smo že vsi siti teatra. Pardon, ampak jaz na koncu sezone ne morem več hoditi v gledališče, medtem ko oktobra, ko se spet začne novo gledališko leto in se vsi srečamo, festival zame osebno dobi čisto drug pomen.
KONEC!
Zapisal Marko Rengeo
Foto: Nejc Žorž