Pravijo, da je rešiti življenje rešiti celoten svet. Si potemtakem drznem zreti usodi v oči, ko je skrunjena sakralnost enega samega človeškega bitja? Je tedaj širno človeštvo obsojeno na pogubo?
Vsak od nas živi v svoji verziji resničnosti, ki je omejena z našimi čutili, našim temperamentom in lastnimi izkušnjami. To je edina resničnost, ki jo bomo kdaj zares spoznali, vendar je ključnega pomena za naš osebni razvoj, naše odnose in samo družbo, da se trudimo, da poskusimo izkusiti tudi resničnost drugih ljudi. To se doseže z empatijo.
V dvorano vstopim izmučen od nekakovostnega spanca kot pokore pretekle razigrane noči in se v svoji neizmerljivi bedi praktično zasadim na svoj neprigaran sedež. Nemudoma se vame iz odra zablešči baročna pozlačenost, ki me na nek zasanjan način pomirja, da je vse prav tako, kot mora biti, pravično ter zasluženo.
Empatija je aktivni poskus razumevanja perspektive druge osebe, njenih čustev in v bistvu njihove realnosti. Smo družabna bitja in naša sposobnost komunikacije in razumevanja čustvenih stanj je ključnega pomena za ohranjanje naših odnosov. Zato ni čudno, da je sposobnost empatije vpeta neposredno v naše možgane. Študije iz nevroznanstvene literature kažejo, da imamo v možganih sisteme zrcalnih nevronov, zaradi katerih posnemamo dejanja drugih. Zato ko vidimo, da nekdo zeha, bomo pogosto odgovorili z zehanjem, in ko opazimo nekoga, ki doživlja radost ali bolečino, do neke mere povzamemo enak občutek. Vendar te reakcije poganjajo predvsem podzavestni refleksi. Če želimo biti res empatični, moramo aktivno razmišljati dlje od sebe in svojih skrbi.
Spremljam zbor šestih likov, ki mi delujejo tako kolektivno, niso si tujci, v slogi družine in navezi pristne naklonjenosti. Trenutki trajajo po večnost, preseka jih le slovesten odhod ter ponoven prihod figur in cikel se ponovi ter potencira in je brez konca in v mojih ustih se začne kopiči pepel, dokler nimam več moči vzdrževati kompozicije svojega telesa. A pred kolapsom me rešuje srh-vzbujajoča paraliza ljubezni ki seva iz prizorišča. Vsak ganljiv pogled, vsak senzibilen trepljaj ter objem izhaja iz čiste skrbi, iz plemenite odgovornosti do svoje duše, iz strastne dolžnosti vrševanja najgrozovitejšega. ‘Homo homini lupus’ ali ’človek človeku volk’ ne bi zadostilo božji pravici. V neosvetljenem ozadju se vedno skriva veliko več. Zakaj je toliko bolj priljudno v človeku prepoznati angela? Človeka enačiti z hudičem?
Opazujmo in se sprašujmo, poskušajmo se osredotočiti na človekovo stanje. Izzovimo se, če želimo resnično skrbeti za dobro počutje sobivanca. Radovednost do drugih je prvi korak. Med pogovorom uporabljamo aktivno poslušanje. Poskusimo razumeti njihovo čustveno stanje in globlje motivacije, kakšne življenjske izkušnje so jih pripeljale do trenutnega pogleda na svet. Ne pozabimo, da nam z nikomer ni treba deliti mnenja, da bi ga razumeli in priznali, poslušanje pa nam pomaga informirati in razširiti svoje. Učenje o izkušnjah drugih je ključni element za gledanje sveta skozi oči nekoga drugega, pomembno pa je tudi, da se odpremo glede lastnih občutkov in spoznanj.
Po koncu na stolu ostajam priklenjen. Ob aplavzu me boli desna roka, in čeprav um želi odnehati, mu telo ne dopusti ter nadaljuje z ritmom. Stežka premagam okove ter se vzdignem. Z vsakim vlaknom mojega sebstva jasno začutim težo neba nad glavo in lahkoto zemlje pod nogami.
S prakso ohranjanja odprtega duha nam empatija pomaga premagati predsodke, najti skupnost in razširiti svoje moralno vesolje. Brez tega zlahka ljudi zunaj našega kroga označimo za druge, problem ali sovražnike. Te nalepke vrišejo meje, ki nam preprečujejo premik naprej ali rast. Odrežejo nas od spoznanja, da je človeška izkušnja skupna izkušnja. Pravzaprav je lahko egoističen argument za altruizem izboljšanje življenja drugega, saj s tem povzročimo vzajemno izboljšavo nam lastnega. Imamo veliko več skupnega, kot si mislimo in v resnici vidimo le majhne različice iste realnosti. Pravo empatično povezavo lahko ustvarimo le, če smo dovolj pogumni, da stopimo v stik s svojo krhkostjo. Ker resnica je, da odziv redko izboljša situacijo. Kar izboljša težko situacijo, je povezovanje. In to je božansko.
Nikola Drole
Foto: Nada Žgank
Ponovitev predstave Škofjeloški pasijon v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj na 57. Borštnikovem srečanju.