Umetniško delo / Klemen Kovačič / metoda: buto / sobota, 10. Junij 2023 / trajanje: 8 ur /
AGRFT
Lokacije: GT22 – Židovski trg – LGM – Sodni stolp – UKM – SNG Maribor – Vinag – Vetrinjski –
GT22
V soboto je Maribor postal delovno mesto, mariborski občani/ke delodajalci. Sobotnih osem ur, ki so ponavadi namenjene družinskim sprehodom in sladoledom v lepem vremenu, pa je prevzelo vlogo osemurnega delovnika Klemna Kovačiča – performans v trajanju z naslovom Umetniško delo.
#advancedsprehod
Pot se je začela v black boxu Intimnega odra v prostorih GT22. Torej prostorsko povsem
teatralen začetek z intimno atmosfero. Telo, ki se s kontroliranimi vdihi pripravlja na delo in publika, ki v svojih povsem domačih, sedečih položajih gledališke tribune opazuje in čaka, kdaj bo potreben zmeraj neprijeten premik. Začnimo torej v gledališču, sicer brez odprtja rdeče zavese, saj ima to performer oblečeno. Ravno pozicija začetka je tista, ki mi je kot gledalki omogočila zaznavanje kontrasta, ki je sledil: oder – mesto / urbano okolje. Svetloba pod direktivom vremena, v naivnost rečeno. Pozornost, ki jo nameniš svetlobi zaradi neposredne izpostavljenosti zunanjem okolju, v smislu: “Kako kaže vreme?”, je ozaveščanje nečesa kar se v prostoru gledališke dvorane lahko zanemari. V resnici bi lahko rekla, da se delo, ki ga opravlja performer – buto oz. konstantna ozaveščenost telesa in odnos telesa do okolja, implicira na gledalca. Spodbujena je neka vestnost, kar je zame pomenilo občudovanje timingov dogodkov, lučnih sprememb in kompozicij umetniškega telesa v scenografiji Maribor. Če govorimo o neki celostni baročni umetnini (gesamtkunstwerk), bi temu lahko pripisala enako.
trpeči umetnik v Mariboru in kdo se le tega boji
Performans nosi tudi neko relevantno noto, v povezavi z mestom Maribor. V trenutku, kjer je višina sredstev kulturi v mestu ponovno pod velikim vprašajem je osemurni, ironično mučeniški sprehod lahko razumljen kot močna gesta, ki jo mesto potrebuje. K obiskanim lokacijam bi najverjetneje bilo treba dodati Mestno občino. Zanimiva opazka pa je tudi prisoten strah mimoidočih. Okoli umetniškega telesa je bil konstantno prisoten varnostni radius, ki je bil vzpostavljen zgolj s strani t. i. publike. Kot bi nekdo zakričal: “Kdo se boji umetnika?!” in tako sprožil vrtčevsko igrico izogibanja. Sicer je strah kot odziv lahko tudi povsem razumljiv, saj se je nekaterim najverjetneje zdelo kot nek The walking dead, zombi prizor. Kar pa je pomenilo ironijo: bojimo se zombijev, od mrtvih vstalih umetnikov… umaknimo se ali pa jih obmetavajmo s kamenjem (referenca na incident, ko predšolski otroci postanejo publika).
kdo pozna mesto
Kot nekdo, ki se je v Mariboru rodil in ga ima za povsem znanega, bi lahko rekla, da je prisoten skorajšnji občutek zavisti. Zakaj? Performer je skozi buto in izvedbo celotnega sprehoda mesto spoznal na svojevrsten način. Neposreden stik s tlemi (brez čevljev) in občutenje različni površin mesta, spreminjanje zvokov glede na dogajanje; od uličnih glasbenikov do mestnega šundra. Vse skupaj tvori, sicer zame vsakdanjost, vendar v tej konstalaciji in s to namembnostjo najverjetneje pomeni vzpostavitev povsem novega odnosa.
umetniško telo
Dogajanje, ki preizprašuje “delo” umetnika, hkrati z nekakšno subtilnostjo izpostavlja preprosto povezanost prostora in umetniškega telesa (umetnika, ki opravlja delo), četudi prostor sam ni zrežiran, poustvarjen, ampak svoja lastna celota – mesto. Ob tem je torej prizorišče tisto, ki neki repetativni / meditativni akciji služi kot dramaturška opora. Prisotnost telesa z dejanji in intenco avtomatsko tvori umetnino. Gledališka zavesa prirejena v krilo je tista, ki narekuje gledališko dogajanje in če govorimo o delu je zavesa kot čelada delavčeva, ki ščiti osem ur dela.
Petja Golec Horvat
FOTO: Petja Golec Horvat