Po zadnjem letošnjem večeru Kina pod zvezdami sem polna maščevanja sedla v avto, odprla telefon in poiskala kritike filma Annette odštekanega francoskega režiserja Leosa Caraxa. In nato zgrožena ugotovila, da tako množice kot kritiška smetana film naravnost obožujejo.
Tako kot moj večer se je tudi film začel precej optimistično. Režiser dogajanje namreč otvori z udarno ter metafilmsko prvo pesmijo, kjer se glavni igralci skupaj z glasbenim duom Sparks, stvarnikoma glasbe v celotnem filmu, sprehodijo po ulicah in gledalce sprašujejo, če lahko začnejo s filmom. Besedilo pesmi napove dogajanje v filmu in nam obljubi, da bodo, če si tega želimo, za nas tudi ubijali. Sledi uvod v glavna lika: »Božjega opičjaka« Adama Driverja oziroma Henryja McHenryja, kontroverznega komika, ki oblečen v kopalni plašč boksarsko poskakuje in na pepelniku spešta banano, in Marion Cotillard oziroma Ann Desfrasnoux, vrhunsko operno pevko, ki se elegantno razteguje na tleh garderobe. Henry in Ann sta novonastali zvezdniški par, ki se, kot nam obrazložita v svoji romantični baladi (»We Love Each Other So Much«), »zelo močno ljubi«. Po nekaj prizorih pojočega seksa nam TV novica v stilu slovenske Lady razkrije, da se je par poročil in pričakuje deklico – srhljivo, Chuckyju podobno lutkasto zadevo – ki ob svojem prihodu dodobra prerešeta razmerje in Driverja pošlje v svojevrstno eksistencialno krizo.
Verjetno so najbolj izvirni in obenem najbolj riskantni segmenti filma Henryjevi stand-up šovi , ki služijo tudi kot edino raziskovanje filozofskih stališč režiserja. Henry pripoveduje o temnem breznu, v katerega se ne sme zazreti, na trenutke proizvaja presenetljivo inteligentno satiro ameriških komikov in obenem ponudi tudi edini vpogled v psiho svojega (ter pravzaprav kateregakoli) lika. Skozi Henryjeve šove se tako prebijemo do domnevne srčike pripovedi – tega moškega z veliko začetnico, ki v strahu pred neuspehom sabotira lasten šov, gleda vzpon lastne žene v višave in pusti, da njega in njegovo življenje ob tem razžreta bes ter frustracija. Ena izmed morebitnih težav filma je morda ravno nezmožnost Adama Driverja za surrealistični način igre, o čemer je v nekem intervjuju spregovoril tudi sam; močan je namreč v psihološki, surovo naturalistični igri, ki v primeru Annette podkrepi Henryjevo mesnato pošastnost, vendar se obenem ne sklada s Caraxovim nadrealizmom in že tako šibkim besedilom songov še dodatno krade poetičnost. Najbolj živ trenutek v filmu je divja odrska (in k sreči ne odpeta) Henryjeva pripoved o tem, kako je z žgečkanjem pokončal svojo ženo. Občinstvo je zmedeno, ne ve, kako naj se odzove – ali naj verjame temu agresivnemu, koleričnemu moškemu, ki tako ali tako nekako ne sovpada s poosebljeno nežnostjo sopranistke Ann, tega napol izdelanega lika, ki na neki točki preprosto izgine iz glavnega plana?
Gledalec kmalu ugotovi, da se Henryjevo občinstvo soglasno heheta, govori, sprašuje, vzdihuje in izdihuje klice neodobravanja. Gotovo je najhujši ter najbolj boleč del filma ravno odločitev, da so statisti v tem muzikalu zbor, ki venomer poje, tudi v najbolj bizarnih trenutkih – ko Ann rojeva, ji pojoče babice na primer prigovarjajo, naj vendar pritiska in ne pozabi dihati. Ob razkroju razmerja napoči prizor Anninih sanj, kjer šest žensk na novinarski konferenci razkrije, da jih je zlorabil Henry. Sanje tako delujejo kot čudaška parodija gibanja #MeToo, saj petje izpade komično, resno problematiko pa sprevrže v groteskno mini-opero.
Vzporedno s Henryjem, ki tone v alkohol ter nasilje, film tone v vse večjo absurdnost. Pesmi so iz takta v takt bolj razvlečene in brezmelodične, fabula pa z umori, čudežno pojočo deklico ter odraslimi, ki jo eksploatirajo, preide v vse bolj burkasto in na nek čuden način skoraj otročje naivno. Težava Annette namreč ni v njeni pretencioznosti ali nerazumljivi eksperimentalnosti. Težava je v njeni preprostosti, v zgodbi, ki je na trenutke res šokantno klišejska. Ta preprostost v kombinaciji s popolnoma banalnimi besedili songov dua Sparks gledalca naposled pripelje do vprašanja: ali se ta film … ali se ta film norčuje iz mene? Deluje namreč, kot da je kultni režiser, zavedajoč se svoje kultnosti, naredil eksperiment: kako neumno zgodbo še lahko napišem, pa vedno prilezem na Cannes in dobim ZA Marcela Štefančiča?
Ela Božič