Inventura je na letošnjem Festivalu slovenskega filma dobila kar štiri vesn in nagrado Iriduima, Darku Sinku je bila podeljena vesna za režijo in za prvenec  nagrada Iridiuma (ostale Inveturine vesne so bile podeljene za glavno vlogo, stransko vlogo in glasbo). Ker sem pred ogledom filma vedel, da je prejel vesno za režijo , sem imel precej velika pričakovanja. Inventura jih na žalost ni dosegla – moram pa zapisati, da se je publika v Kinodvoru ob filmu zabavala in skoraj sinhrono bučno smejala, tako da je povsem mogoče, da bo sledeča recenzija nasproti javnemu mnenju.

Film se začne z vzpostavitvenim kadrom Kosez, v katerih se večina filma odvija, ki mu sledi kratek prizor večerje med protagonistom Borisom in njegovo ženo Alenko. Skozi dialog med njima režiser nazorno pokaže, da je ključna lastnost Borisa njegova vsakdanjost in dolgočasnost in efektivno oriše odnos poročenega para. Obetala je tudi pozicija sprožilnega trenutka oziroma prve točke zapleta[1] (po Sydu Fieldu), ki se je po mojem občutku zgodila okoli pete minute filma. To je hitro še po merilih hollywoodskega filma, sploh pa po merilih evropskega, ki ima povprečno prvo točko zapleta kasneje kot hollywoodski film. Po Sydu Fieldu naj bi prva točka zapleta (sprožilni moment) prišla šele po deseti strani scenarija ali deseti minuti filma, a se Sinko zaveda, da so ključne informacije za Inventurino ekspozicijo že podane v prvi sceni filma in desetih minut ni potrebno daljšati.

Sprožilni moment sta dva strela, ki sta izstreljena skozi Borisovo okno in švigneta mimo njegove glave. To se zgodi, ko Boris bere novelo Karla Čapka, ki jo je Sinko adaptiral v scenarij Inventure. To me je napotilo k povsem brezplodnem razmišljanju o dejstvu, da protagonist dejansko bere knjigo, ki jo je napisal Stvarnik njegovega sveta – kot če bi mi imeli svete (ali profane) tekste, ki bi jih dobesedno napisal bog. Strela sprožita drugo dejanje, v katerem policija in Boris preiskujeta primer – precej hitro je jasno, da ima še vsak dolgočasen človek veliko sovražnikov in zamer v preteklosti, ki bi ga hipotetično lahko stale življenja.

Ali tak je vsaj Inventurin namen. Med gledanjem nisem sumil skupaj z Borisom: do konca sem ostal prepričan, da je vsaka njegova sled samo posledica njegove rastoče paranoje in da je zločin zagrešil lik, ki ga med filmom še nisem spoznal. Tak lik sicer policija res najde in obdolži poskusa umora, vendar se lik kasneje izkaže za nedolžnega. Ta del zgodbe sem doživel identično kot protagonist, vendar sem se od Borisovega doživljanja zopet ločil ob koncu filma, v katerem Boris v negotovosti – strelec je še vedno na begu – spet začne sumiti svojo ženo in bližnjega prijatelja, ki sta se meni (še vedno) zdela nedolžna. Da občinstvo ni sumilo skupaj z Borisom, sklepam po intersubjektivni[2] logiki, saj sem po naravi precej paranoičen in naiven posameznik, ki ga ni težko prepričati, da je nekdo česa kriv. Inventura bi mi bila precej bolj zanimiva, če bi sumil skupaj s protagonistom – tako bi se vzpostavila tematika razlike med resničnostjo in videzom, ki je v filmu nisem našel.

Ena od svetlih točk filma je nedvomno igra, sploh igra Radoša Bolčine (ki je za svoje delo prejel tudi vesno za glavno vlogo). Borisa mu uspe naseliti s človečnostjo in pristnostjo, čeprav ima v scenariju na voljo le nekaj pridevnikov za delo: dolgočasen, pust, vsakdanji itd. Problem s takim protagonistom, ki je narejen po tipu Gogoljevega Akakija Akakijeviča, je v tem, da ostali liki (po sicer zaprto postavljenih pravilih scenaristike) ne smejo biti bolj zanimivi kot protagonist. Seveda lahko stranskim likom pripišemo določene lastnosti, npr. nesposobnost policaju, a so ti liki samo tipi oziroma so liki, ki so veliko manj razviti, kot je to v navadi pri celovečercih. Zaradi tega protagonist Akakijevega tipa morda ni primeren za tako dolgo formo, kot je celovečerni film. Ker so se mi vsi liki zdeli skopi, prav tako nisem zaznal veliko karakterne komike.

Inventuro sem doživel kot nežno, medlo komedijo s ščepci ironije in situacijami, ki bežno dišijo po absurdu. Pogrešal sem nekakšno satirično ost ali vsaj nekaj, kar ne bi tako dišalo po uglajenosti, ki mi nekako ne pritiče komediji. Največji problem pa sem imel z usmerjenostjo komike proti protagonistu, proti Borisu – veliko večino časa, ko sem se smejal, sem se smejal njemu. Zdi se mi, da je komedija kvalitetnejša (boljša, ‘višja’), ko se gledalec sicer smeji liku, potem pa, ko smeh mine, vendarle prepozna neke svoje značilnosti v liku. V Borisu se jaz nisem našel, saj se mi zdi,  da ga Sinko upodablja preveč slabšalno, da bi bilo to mogoče. Zato se mi Inventura zdi nižja vrsta komedije, v kateri se le smejimo slabšim, v katerih ne prepoznavamo sebe.

Jaka Florjančič


[1] Oboje pomeni točko v zgodbi, kjer se slednja premakne iz ekspozicije (v kateri se podajajo informacije o tem, kdo je protagonist, kaj hoče in kakšni so njegovi odnosi s ključnimi liki) v protagonistovo soočanje s problemi (ta pa zavzame večino filma, do razpleta, ki se zgodi okoli deset minut pred koncem). 

[2] Torej po logiki mojega lastnega subjektivnega izkušanja, ki jo nato posplošim na ostalo publiko.