Avtorje filma (Ne)vidni, ki je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za najboljši študijski film, smo povprašali o njihovem procesu dela in občutkih po nagradi.
ANŽE GRČAR (režiser)
Ravno na zadnji dan septembra 2020, nekaj tednov preden smo se za mesece zopet zabarikadirali v svoje domove, smo v Kinoteki pripravili vse potrebno za mentorsko projekcijo našega kratkega dokumentarnega filma (Ne)vidni. Ne bom rekel, da sem bil pretirano nervozen, razen tiste običajne treme, ki pritiče delu, ampak eno je bilo gotovo: po več kot pol leta dela ni mogel nobeden od članov ekipe več vzpostaviti realne distance do tega, kar smo ustvarili. Daleč od tega, da bi kogarkoli preveval občutek apatije; prišel je čas, ko smo za projekt morali postaviti piko, rezultat pa je bil na platnu. Ob vseh idejah, ki so končale v finalni verziji ali pa nekje na diskih v montaži, zadnjih permutacijah scen, ki so se dogajale dan pred predajo končne verzije ter last-minute tehničnih korekcijah, smo končno lahko potegnili črto. Vse lepo in prav, ampak kaj ko nihče od naše najtesnejše ekipe – torej direktorja fotografije Andraža Žigarta in montažerke Ane Grzetič – ni mogel zatrditi, ali smo po vseh teh mesecih dela izpolnili tisto, kar smo si zastavili. Očitno smo bili še tako naivni in nestrpni, da do nas še ni prišlo, da si ne moreš na vsa vprašanja odgovoriti instantno.
Ideja o portretiranju azilantov ni bila prva na seznamu, temveč je do nas prišla popolnoma organsko. Določene ideje te v nekem trenutku nagovarjajo, po nekaj časa pa izpuhtijo, ta pa je bila tista, ki me je žulila najdlje. Vame je preprosto drezala toliko časa, da smo jo s sodelavci potem preprosto morali posneti.
Nikoli si nisem želel ustvariti političnega dokumentarnega filma, saj me ideološke teme na platnu prej odbijejo, kot privlačijo. Hkrati sem imel občutek, da na tematiko migracij vedno gledamo kot na dnevno-politično novico. Ljudi, ki so bežali pred krizo (in pribežali v novo), so vedno uvrščali v širši kontekst, njihove zgodbe so izrabljali za politične parole, res poredko pa so se migrantom posvečali preprosto kot ljudem, ki so mogoče ideološko manj obremenjeni, kot bi se zdelo na prvi pogled. Tako kot ni šlo za politični pamflet, tudi nikoli ni šlo za dokumentarni film o Rogu, o katerem bi lahko odprli nov nabor tem. S prostorom, v katerem pred snemanjem nikoli nisem bil, sem težko vzpostavil osebni odnos, saj me kot tak ni nagovarjal, fascinantno pa je, kako je usoda nekega prostora naš izdelek vseeno zaznamovala.
Odkar smo posneli film se je namreč zgodilo dvoje: prva ter najočitnejša stvar je bila pandemija. Ironično za film, kjer smo ugotovili, da osebne stiske ljudi blaži ravno intimna fizična bližina. Drugi dogodek pa je bilo seveda rušenje Roga, ki je čez noč izbrisalo prostor, ki je našim protagonistom pomenil drugi dom. In ravno ta dva nepovezana dogodka, ki nimata z našim filmom objektivno nič, sta prispevala, da ga v zadnji polovici leta gledam v drugačni luči. Ne samo mi v ekipi, temveč tudi gledalci, ki mi to povejo na festivalih. Ko sem ga na festivalu v Slovenj Gradcu prvič po osmih mesecih gledal sam, sem bil presenečen, kako je na najbolj žalosten možen način pridobil na aktualnosti. To ni dodana vrednost, ki si jo želiš, ampak je vseeno postala neka stalna sopotnica filma. Tako smo po skoraj enem letu ugotovili, da smo v resnici po naključju ujeli zadnje utripe neke specifične kulture, ki je obstajala na določenem mestu in času.
Vesna je bila v resnici nagrada za vse, ki so nas v mesecih druženja tako toplo sprejeli medse. S svojimi zgodbami in svoji osebnostmi so napisali ta film in zato jim bom vedno hvaležen.Ž
ANA GRZETIČ (montažerka)
Kakšni dve leti je, odkar je režiser Anže Grčar meni in snemalcu Andražu Žigartu sporočil, da se je odločil za novo temo kratkega dokumentarca; begunci v Ambasadi Rog. Takoj je bilo jasno, da smo bili kot ekipa postavljeni pred kar zahtevno nalogo. Tema je seveda zanimiva, a zelo obsežna, in dalo bi se jo predstaviti iz veliko različnih perspektiv. Bi prikazali vsakdan beguncev znotraj ”varnega” Roga? Bi se fokusirali na prostovoljce? Bi predstavili razne problematike, s katerimi se ubadajo v Rogu, ali bi bilo bolje, če bi se osredotočili na eno temo in se vanjo zares poglobili? Nazadnje smo se odločili, da bosta Andraž in Anže tri dni sledila dogajanju v Rogu, snemala vsakdanje dogajanje, brez da bi vanj posegala, in upala, da bosta ujela čim bolj zanimive, pristne trenutke.
Ko smo prišli v montažo, je bilo materiala kar precej, možnosti, kako ga uporabiti, obrniti in na kaj se fokusirati, pa še več. Glavno delo ni bilo izbira kadrov in določanje rezov, ampak razglabljanje o strukturi sami. Proces je bil dolg (to, da smo imeli ravno par dni po začetku montaže prvi lockdown, seveda ni pomagalo), a mislim, da sva oba z Anžetom od tega veliko odnesla. Najtežje se je bilo postaviti v kožo gledalca, ki o filmu nima nobenega predznanja, saj je, ko si toliko časa z nekim materialom, nanj vedno težje gledati objektivno. Po tem, ko smo končali s post-produkcijo, si dokumentarca namerno skoraj celo leto nisem ogledala. Po prvem ogledu v Kinoteki sem bila namreč še preveč obremenjena z malenkostmi in dilemami iz montaže, da bi se lahko sprostila in v filmu uživala.
Čeprav dvomim, da bom lahko kdaj (Ne)vidne gledala popolnoma brez samokritičnosti, priznam, da je bilo zdaj, po enem letu, prav lepo gledati, kako je naš film ”zaživel” na različnih festivalih. Vesna je bila seveda lepo presenečenje, a bolj kot nagrada so me razveselili odzivi raznih posameznikov, ki so priznali, da se jih je film dotaknil. Upam, da nam je uspelo temo begunstva v Sloveniji čim bolj približati tudi tistim, ki sicer begunce dojemajo zgolj kot številke in statistike, in vesela sem, da smo lahko dokumentirali vsaj nekaj utrinkov življenja v Ambasadi Rog, ki je zdaj žal zgolj še del preteklosti.
ANDRAŽ ŽIGART (direktor fotografije)
O DVEH MISLIH
– Ko nekaj posnamem, ne vem, kako dober bo končni izdelek.
– Pri vsakem avdio-vizualnem projektu si želim poskusiti nekaj novega, kar zaenkrat še zdaleč ni težko.
O POIZKUŠANJU
Zame je bil to prvi pravi dokumentarni filmski projekt. V tej formi nisem bil domač, Anže pa se je odločil, da bi se rad dotaknil precej delikatne teme azilantov. To sta bili glavni vodili pri začetnem razmišljanju o vizualnem stilu in glavna misel obeh je bila, da mora biti kamera povsem podrejena dogajanju. Kar je takrat pomenilo, da bo celoten film posnet iz roke, da bomo lahko ulovili vse pomembne trenutke. Kasneje, še ne na tem projektu, sem ugotovil, da snemanje iz roke ni nujno, da lahko samo postavim stativ, izredno zanimive stvari pa se bodo zgodile same od sebe, lovljenje situacij je pač nepotrebno.
Odločila sva se, da nikakor ne bi želela vplivati na svetlobo. Celoten prostor je imel nekakšno surovo svetlobo, ki se je mešala s cigaretnim dimom in paro kuhanja, ki jo je na svojevrsten način mehčala. Tega nisem želel pokvarit. Prav tako pa je to pomenilo, da praktično sploh ne bom posegal v njihov prostor razen s svojo prisotnostjo za kamero. Po takratnem mnenju je to doprineslo še večjo naravnosti. Vse to so bili razmisleki, ki so se predvsem dotikali vizualnega, bilo je pa še ogromno trenutkov, ki so na podobo vplivali posredno. Ena glavnih je bil gotovo to, da sva Ambasado Rog dvakrat na teden obiskovala dva meseca.
Po dvanajstih urah materiala, ki smo jih montirali v prvo koronsko karanteni, je do barvne korekcije minilo praktično pol leta. Ideje, ki smo jih nastavili na začetku, so se prefiltrirale in preoblikovale. Odkril sem, da se je pojavila barvna hladnost zunanjosti in vedno večja toplina notranjih prostorov.
Kljub temu, da se je ohranil močan svetlobni kontrast, sem v svetle tone uvedel mehkobo, ker se mi je zdelo, da bom s tem lepše poustvaril občutek domačnosti.
Idejno velika filmskega zrna je zamenjala precej bolj čista slika. Premočno filmsko zrno mi je dajalo prevelik občutek agresivnosti, ki odvračala od občutka majhne zaokrožene skupnosti, ki sem ga želel zajeti. Barvna korekcija se je odpletla rahlo drugače kot sem si jo zastavil. In definitivno si nisem od začetka predstavljal takšnega izdelka, kot sem ga naredil oziroma dobil.
O KVALITETI FILMA
Nisem si mislil, da bo s časom vedno težje celostno opredeliti lastne filmske izdelke. Na zaključni projekciji, kmalu po tem ko se je intenziven študijski proces pred-produkcije, produkcije in post-produkcije za film (Ne)vidni končal, nikakor nisem mogel sprejeti pozitivnih komentarjev profesorjev, ki niso bili udeleženi pri samem procesu.
Vse, kar sem v filmu videl, so bili vsi ponesrečeni trenutki pred in za kamero. Po eni strani se mi je zdelo, da film jasno izžareva, da smo posneli dvanajst ur materiala povsem observacijsko oziroma kar sem videl predvsem sam: da material ni imel prave strukture. Spomnil sem se prvega »uradnega« snemalnega dneva, ko je tonski mojster prvič prišel v družbo azilantov z velikim mačkom na koncu dolge palice, ki je točno kazala, katerega posameznika snemamo. Ter posledičnega zapiranja vseh obiskovalcev ambasade Rog. Šele po kakšni uri je snemanje spet steklo normalno. Spomnil sem se vseh testnih snemanj, kjer sva se z Anžetom še lovila, kakšen naj bi bil stil, katera oprema bo zares potrebna, in sprijaznjenje z dejstvom, da bodo tudi vsi ti posnetki morda uporabljeni v končnem filmu. Kljub temu, da sva po zadnjem snemalnem dnevu domov odšla zadovoljna , da me je prevzel ta neopisljiv občutek, ki si ga nisem želel priznati, občutek, da smo zapluli v neverjetno obsežno temo, ki jo bo praktično nemogoče celostno zajeti v kratkem filmu, kar se je na koncu tudi zgodilo. Vse to je bilo tisto, kar mi je šlo čez glavo, ko sem takrat sedel na zaključni, izpitni projekciji filma.
O SKLEPU
Prvič sem film po skoraj letu spet videl na Pula film festivalu, kjer se je predvajal v študijskem programu. Nisem se še znebil vseh pomislekov, so pa v ospredje prišle predvsem lepše stvari. Postal je kot nek strnjen album polletnega ustvarjanja. Mogoče je pripomoglo predvsem to, da sem se nehal obremenjevati s tem, če je je film sploh dober, ampak sem ga prvič samo pogledal. Podobno se mi je prav tako zgodilo z ostalimi dokumentarnimi filmi sošolcev; Pepelni drobci, Čutenje giba in Prelom, ki sem jih v večini ponovno videl na Festivalu slovenskega film. Pri prvih dveh sem tudi sodeloval in ko sem jih po več kot letu spet videl, so bili to veliko bolj zaokroženi filmi, kot so se mi sprva zdeli, predvsem pa so bili enkratni spomin na vse zgodbe izza kamere. Ravno ter predvsem to se mi zdi čedalje bolj pomembno. Izkušnja za kamero. Vsi si verjetno do neke mere želimo delati »dobre«, osebne, dostopne, zanimive, inovativne, bogate, aktualne, čustvene, močne, brezčasne in uspešne (karkoli že to pomeni) filme. Ampak na to razen s trudom ne moreš zares vplivati, pa tudi če vložiš maksimum in imaš najboljše sodelavce, mogoče film ne bo nič od tega. Pa ne nujno pa svoji krivdi, mogoče se celota pač žal ni poklopila,. Zakaj ne bi torej pozornosti raje usmeril na dobro izkušnjo na eni strani in na odkrivanje neznanega na drugi? Zame je ravno to največji strah: da se bo eno in drugo nekoč zaključilo. Na srečo pa sem izbral medij, ki je brezmejen, kar pa najverjetneje za svoj med reče prav vsak ustvarjalec.