Video-dramolet po navdihu improvizacij ob nastajanju produkcije Požar
Gida sama sedi v stanovanju. Nenadoma se začenja ozirati okrog sebe. S hripavim starikavim glasom kliče: “Ivan, Ivan!” Vstane. Išče ga. Gleda pod posteljo, za zaveso, v kotu … Njen pogled najde prazen stol. Nasmehne se. “Kje si pa bil? Čakala sem te,” ga okara. Gida iztegne roko in se z nevidnim Ivanom zaplete v otroški ples skrivanja za predpasnikom, lovljenja in vrtenja po prostoru.
Gida poje.
S pesmijo njen glas izgublja starikav proizvok. Mlajša se.
Mlada Gida pleše s svojim sinom.
Pesem se izteka. Gida se vedno težje vrti po podu in glas se ji trese. Ivan nam izgine izpred oči.
Gida si popravi očala in se zmedeno ozre po prostoru.
Tišina.
Gida se ozre na prazen stol.
“Ivan! Ivan, kje si?”
Urša Majcen
[Uredniška opomba: Ta prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani Borštnik bloga 54. FBS.]