Kino na prostem. V ozadju zvoki mimoidočih avtomobilov, atmosfera nočnega Sarajeva. Tik ob platnu sedita na vsaki strani en prostovoljec, ki ob močnih sunkih vetra močno pridržita platno, da se ne prevrne. Med filmom slišimo molitev iz bližnje mošeje, ki postaja vedno glasnejša in se zliva z zvočno podlago filma. Platno je postavljeno v neposredno bližino Baščaršije v samem srcu Sarajeva ob reki Miljacki.
Težki pogoji za fokusirano gledanje kateregakoli filma. Ampak ne za ta film. Navkljub zvokom mesta in kaosu, ki nas obdaja, lahko čutiš popolno tišino, ki jo film ustvarja ob ključnih momentih med gledalci. Najbolj nevzdržni trenutki so bili tudi najbolj povezujoči.
Ogled filma Quo Vadis, Aida? je po mojem mnenju poskrbel za enega najbolj nepozabnih večerov na Sarajevskem filmskem festivalu 2021. K temu je seveda najbolj pripomogel film sam, njegova teža in kvaliteta. Njegova hkratna brutalnost in občutljivost ter brezkompromisnost, s katero je prikazal vse plati poboja v Srebrenici. Film prikaže tisto, s čimer se lahko vsi povežemo. Kar iščemo v filmih, ki jih gledamo, je človeškost in iskanje sočutja do ljudi, ki jih ne poznamo.
Režiserka filma Jasmila Žbanić je že vrsto let priznana kot ena najbolj talentiranih sarajevskih filmskih ustvarjalk. Najprej se je uveljavila s svojim filmom Grbavica, za katerega si je prislužila zlatega medveda na Berlinskem filmskem festivalu leta 2006. Kasneje je ustvarila še vrsto izjemnih filmov, od katerih se jih mnogo ukvarja s tematiko vojne v Bosni in Hercegovini. Scenarij za film je napisala na podlagi knjige Hasana Nuhanovića z naslovom Pod zastavom UN-a. Pomembno je tudi omeniti izjemne igralske nastope: srbska igralka Jasna Đuričić v glavni vlogi prikaže stisko in razdeljenost protagonistke Aide Selmanagić, izjemna nastopa Borisa Isakovića kot generala Ratka Mladića ter strah vzbujajoč nastop Emirja Hadžihafizbegovića, ki je upodobil Joko, enega od srbskih vojakov. Prav tako je pomembno tudi omeniti nastope igralcev, ki so prikazali poveljstvo Združenih narodov in razkrili še njihovo konfliktno plat zgodbe. To sta med drugim tudi Raymond Thiry, ki je igral Majorja Frankena, in Teun Luijkx, ki je igral Kapitana Mintjesa.
V filmu ni bilo jasnih mej med ‘dobrimi’ in ‘slabimi’ ljudmi. Liki so predstavljeni večplastno. Najprej to opazimo pri protagonistki Aidi, ki hkrati pomaga prebivalcem Srebrenice in za njih prevaja za organizacijo Združenih narodov, vseeno pa na prvo mesto vedno postavlja varnost svoje družine. Tako ravnanje nam na trenutke vzbuja občutek antipatije do glavne junakinje. Kljub temu jo tekom filma vedno bolje razumemo in z njo sočustvujemo, še posebej ko se sooči z izgubo svoje družine in spozna, da jo je navkljub vsem naporom doletela enako kruta usoda, kot so jo doživele vse ostale matere, žene in hčere v Srebrenici. Enaka večplastnost je zelo zanimivo grajena tudi pri vseh ostalih likih v filmu, od Aidinega moža in njenih sinov, do vseh članov Združenih narodov 一 generalov, načelnikov in vojakov. Prav tako se mi je vtisnil v spomin lik srbskega vojaka, ki ima v filmu kratek prizor s protagonistko. Preko njune interakcije izvemo, da je bil njen učenec v šoli, ko je Aida še poučevala v Srebrenici. Malo kasneje smo pa priča prizoru, ko jo on in ostali srbski vojaki na silo ločijo od družine. On je tisti, ki ji v tistem trenutku poskuša ponuditi čustveno oporo, čeprav se dobro zaveda kakšna usoda čaka njene najbližje.
V filmu resnično vidimo, kaj zlo je in v kakšnih oblikah se pojavlja. Kaj je krivica. Resnična krivica. Kako lahko nepremično sedimo ob takšni krivici? Začutil sem jezo in občutek nezadoščenja. Zakaj tudi sam kot filmski ustvarjalec ne poskušam osvetliti takšnih zgodb? Ali niso zgodbe, ki odkrivajo in osvetljujejo to plat človeške zgodovine najbolj ključne? Ali ni ključno, da so takšne zgodbe povedane znova in znova in nikoli pozabljene?
Zadnja sekvenca filma razkriva kruto resnico podane tematike. Življenje želi nadaljevati svojo pot in teči dalje. Življenje poskuša pozabiti na krivico, ampak je ne izbriše. V zadnji sekvenci vidimo majhne otroke, ki jih protagonistka Aida uči v šoli v Srebrenici po genocidu, kjer so zdaj naseljeni tudi Srbi. Ti otroci so med drugim tudi potomci srbskih vojnih zločincev. Nekateri od njih živijo v stanovanjih ljudi, ki so jih pobili njihovi starši. Obrazi otrok, ki si v navidezno preprosti in zabavni otroški igri prekrivajo oči pred njihovimi starši, nas navdaja s konfliktnimi občutki. To bi lahko interpretirali kot zatiskanje oči pred resnico katere del so otroci nehote postali. Starši jim pa ploskajo in jim čestitajo. Naša protagonistka Aida je pri tem tista, ki jih je dano igro naučila. Igro zatiskanja. Zadnji kader filma nas približuje Aidi, ki opazuje otroke z enakim navdušenjem in veseljem, ki ga kažejo starši. Gledalci pa smo v dilemi. Potrditev lastnih občutkov poskušamo najti na obrazu Aide, ki nam ne ponuja jasnih odgovorov. Zdaj je na nas, da se spominjamo in ovrednotimo zgodovino, ki nam je bila podana.
Kristian B. Irgl