1. oktobra 2021 se je na AGRFT odvil dogodek v spomin na dr. Barbaro Sušec Michieli z naslovom Hočem osvojiti svet 2.1 – Igralka na prepihu kultur. Dogodek je bil tematsko navezan na raziskovanje dr. Sušec Michieli o igralki Mariji Veri, ki je delovala v številnih različnih državah in kulturah. Hočem osvojiti svet 2.1 je tako tematiziral, širše, gledališko umetnico na presečišču različnih kultur.
Na dogodku smo sodelovali tudi študentje, in sicer z bralno uprizoritvijo dramoleta z naslovom Hočem osvojiti svet 3.1. Idejo in besedilo je prispevala Manca Lipoglavšek, uprizoritev je režiral Jure Srdinšek, dramaturginja je bila Urša Majcen, igrale pa so Mojka Končar, Ajda Kostevc, Lucija Ostan Vejrup in Ajda Pirtovšek.
V nadaljevanju objavljamo besedilo dramoleta.
HOČEM OSVOJITI SVET 3.1
DRAMATIS PERSONAE
EVA – Bodoča igralka. Izgubljena.
IZA – Evina sošolka, prav tako bodoča igralka. Pomagali bi si, če bi si znali.
MENTORICA- Nerazvozlan kamen iz Rosette.
PROSTOR
Na prelomu svetov.
ČAS
V razkrajanju starega in rasti novega.
1. PRIZOR: SPUST
Dvorana na gledališki akademiji. Ne tako zelo drugačna kot ta, v kateri sedimo zdaj. V prostoru miza, za mizo stoli, na mizi neke knjige. Študentje prvega letnika igre imajo svojo prvo uro dramske igre. Čakajo na mentorico. EVA, bodoča igralka, se sprehaja gor in dol po sobi. Ne more sedeti pri miru. Pogovarja se z IZO, svojo novopečeno sošolko.
EVA: Kaj misliš, da nas čaka?
IZA: Ne brini, tek je prvi sat. Već će nam objasniti. (Ne sekiraj se, samo prva ura je. Nam bodo že razložili.)
EVA: Me zanima, če bomo že danes dobil kako nalogo, al če nam bo mentorca kaj pokazala … Mogoče bo pa res samo uvodna ura?
IZA: Ne znam ništa više od tebe. (Ne vem nič več od tebe.)
EVA: Ja, ampak jaz sem res prvič zares v stiku s tem …
IZA: S čim?
EVA: Z gledališčem.
Vstopi Mentorica. Obe bodoči igralki obstaneta.
EVA in IZA: Dober dan … / Dobar dan …
MENTORICA: Nǐ hǎo. (Dober dan.)
Mentorica seže bodočim igralcem v roko; najprej Izi, nato še Evi. Sošolki se spogledata.
MENTORICA: Huānyíng lái dào biǎoyǎn kè. (Dobrodošli na uri igre.)
EVA: Am … Živijo …? (Izi, šepetaje.) A je to normalno?
Iza skomigne.
MENTORICA: Iniziamo. Siette pronti? (Začnimo. Ste pripravljeni?)
Tišina.
EVA: Ne vem, kaj je vprašanje …?
MENTORICA: Sag mir, warum du hier sein willst? (Povej mi, zakaj hočeš biti tu?)
EVA: Ne razumem. Kaj se dogaja? (Tišina.) Saj se nisem kaj zmotila, ne? Je to Dramska igra 1?
Mentorica prikima. Še naprej jo pričakujoče opazuje.
EVA: Aja. Se opravičujem.
MENTORICA: Puedes tomarte tu tiempo. Entiendo que estás perdido. (Lahko si vzameš čas. Razumem, da si izgubljena.)
EVA (Izi): A teb je kaj jasno? Kaj delamo?
IZA: Nemam pojma.
MENTORICA: Déjame repetirlo. Eva, ¿por qué quieres estudiar aquí? (Naj ponovim. Eva, zakaj hočeš študirati tu?)
Eva pogleduje od mentorice do Ize in spet nazaj.
IZA: Pomojem te pita zašto želiš biti ovdje. (Po mojem te sprašuje, zakaj si želiš biti tu.)
MENTORICA: Ja.
EVA: A! Aha. No. Zakaj hočem bit igralka? Ker … si želim bit del nečesa večjega od sebe. Igra je več kot igralec, več kot besede in več kot gibanje, je umetnost. Umetnost povezuje ljudi, in … bi rada bila del tega.
(Tišina.)
EVA (Izi): A misliš, da je zadovoljna? A me razume?
MENTORICA: Ich verstehe dich, keine Sorge. Sehr gut. (Razumem te, brez skrbi. Zelo dobro.)
EVA: Hvala …
Mentorica Evi poda knjigo – dramski tekst.
MENTORICA: Lee esto. (Preberi to.)
EVA: A naj berem?
Mentorica prikima.
EVA: Ampak ne razumem, o čem je –
MENTORICA: Ist egal. Lies du! (Ni važno. Beri!)
Pokaže ji, naj začne brati.
EVA (bere): I am going to keep this short and to the point, because it’s all been said before by far more eloquent people than me. But our words have no impact on you, therefore I’m going to talk to you in a language that you understand. Our words are dead until we give them life with our blood. (Pavza.) Ne – ne vem kaj se dogaja. A prav delam?
MENTORICA: Ne t’arrête pas! De noveau. (Ne nehaj! Od začetka.)
EVA: Ampak –
IZA: Prestani, no! Samo njo poslušaj. Želiš biti ovdje, ne? (Nehaj, no! Samo ubogaj jo. Saj hočeš biti tu, ali ne?)
MENTORICA: Déjala en paz. Ella tiene que hacer esto por su cuenta. (Pusti jo pri miru. To mora narediti sama.)
EVA (bere): But our words have no impact on you, therefore I’m going to talk to you in a language that you understand. Our words are dead …
MENTORICA: Bù. Zài shì yīcì. (Ne. Poskusi še enkrat.)
Nakaže ji, naj začne od začetka. Eva se pripravi, da bo poskusila ponovno. In poskusila bo spet, in spet, in spet. Njeno potovanje se šele začenja.
MENTORICA: Un nuovo mondo vi aspetta. (Čaka vas nov svet.)
2. PRIZOR: DNO
Preteklo je leto. Morda dve. Ista dvorana na Akademiji, ista miza, isti stoli, iste knjige. Le okoliščine so druge. Pa spet ne tako zelo. Eva kot igralka na vaji za produkcijo. Poskuša igrati prizor. Hodi po prostoru. Njena hoja je zelo mehanična, nenaravna, to je hoja kakršne ni. Njeno hojo sestavljajo neprenehne menjave različnih hoj. Kar naprej izgovarja en sam stavek. Izgovarja ga nespretno, naučeno. Ne obvlada jezika.
EVA: Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist.
Ko temu ni več kos, Eva naenkrat neha. Neha govoriti, neha se premikati. Končno pade, kar so gledalci že ves čas s strahom pričakovali. Njeno gibanje je potekali v spiralah sem in tja po odru. To ni bila hoja, temveč nekakšno gibanje, ki je potekalo vmes med kar naprej grozečim padcem in zapletenim napredovanjem. Ko pade, se sesede v žalosten kup in obsedi v neurejeni »krojaški drži«.
EVA: Ne. Ne morem več. Ne!
MENTORICA: ¿Qué?
EVA: Ne morem več ponavljat tega, če ne vem, zakaj. Ne morem ničesar dat iz sebe. Mogoče ničesar ni v meni. Ne razumem, kaj igram. Izgovarjam besede, ampak ničesar ni zadaj. Počutim se, kot da rabim prevajalca.
MENTORICA: Ich möchte dir helfen. (Hočem ti pomagati.)
EVA: Točno o tem govorim! Nimam pojma, kaj hočete od mene. Sej mi vsi poskušate pomagat, ampak jaz … ne vem, kaj delam, ne vem kaj vi delate, ne dojamem kaj bi morala. Počutim se, kot da … kot da sem razbita na tisoč koščkov in bi se morala sestavit nazaj. Ampak ne vem, kako. Ne vem, če se lahko.
MENTORICA: Tienes que hacer esto por tu cuenta. (To moraš narediti sama.)
EVA: Vem, da moram sama! Vem. Ampak ne znam! In jaz. Sem. Utrujena. A prav?! Dost imam tega, da poskušam, da v nedogled iščem način, če ga ne najdem … Dost mam, dost!
MENTORICA: Warum du hier sein willst? (Zakaj si želiš biti tukaj?)
EVA: Ne vem več! Ne vem več, okej? Ne vem, zakaj hočem bit tu. Ne znajdem se.
MENTORICA: Puedes tomarte tu tiempo. Tómate un descanso. (Celemu letniku.) Pausa! (Lahko si vzameš čas. Vzemi si odmor. Pavza!)
Mentorica se umakne. Eva se ne premakne. K njej pristopi Iza.
IZA: Bit će ti bolje ako iskoristiš pauzu. (Bolje ti bo, če boš izkoristila pavzo.)
EVA: Pavzo? Pa kako pavzo. Več kot pavzo rabim.
Tišina.
IZA: Jesi li dobro?
EVA: Ne! Ne, nisem v redu! Kako si lahko ti tko okej?
IZA: Tko kaže da jesam? (Kdo pravi, da sem?)
EVA: Ne razumem, kako ti uspe ostat mirna.
IZA: Možda glumim da jesam. (Mogoče igram, da sem.)
EVA: Kaj naj naredim? Tebi gre. Kako? Kaj ti delaš?
IZA: Ne znam ništa više od tebe. Ne znam kako da ti pomognem. (Pavza.) Ali znam da još uvijek želiš biti nešto veće od sebe. (Ne vem nič več od tebe. Ne vem, kako naj ti pomagam. Ampak vem, da si še vedno želiš biti nekaj večjega od sebe.)
Iza se umakne. Eva obsedi v tišini. Hlipa. Nekaj časa samo sedi. Naenkrat neha. Končno se postavi nazaj na noge.
EVA: Želim. Hočem. (Pavza.) Lahko presežem sebe.
Eva z mize pobere knjigo – dramo. Prelista jo. S knjigo v roki začne ponavljati gibanje, ki ga je izvajala prej, in spet izgovarjati isti stavek. Vsakič, ko ga izgovori, zveni manj naučeno, bolj obvlada besede.
EVA: Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist.
(Pavza.)
EVA: Hotela bi postati taka kot je nekoč bil nekdo drug.
(Pavza.)
EVA: Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Hotela bi postati taka kot je nekoč bil nekdo drug. Ich möcht ein solcher werden wie einmal ein anderer gewesen ist. Hotela bi postati taka kot je nekoč bil nekdo drug. Hotela bi postati taka kot je nekoč bil nekdo drug. Hotela bi postati taka kot je nekoč bil nekdo drug.
3. PRIZOR: VZPON
Preteklo je še leto ali dve. Ista dvorana, ampak ni ista. Zdaj je njena. In prazna. Eva končuje študij. Nič več ni bodoča igralka. Igralka je.
EVA:
Vem, kdo sem.
Vem, kaj delam.
The pieces fell into place.
Prvič po dolgem času.
Jaz sem jaz.
Koščki so se sestavili.
J’ai trouvé mon art.
Besede so dobile pomen.
Mislila sem, da razumem.
Zdaj vem, da bom razumela.
Da se bom naučila.
Vem, da se učim. Želim se vedno učiti.
Das habe ich in mir.
Zmorem sama.
Ampak da nisem sama.
Vem, da smo izgubljeni vsi, ampak ne za zmeraj.
Da imam to v sebi.
Je suis moi.
Da imam v sebi vse jezike sveta.
Ho trovato le mie parole.
Ker imam v sebi umetnost.
Yo sé quién soy.
Zato se ne bom več ustavila.
Zato svet ne bo več prepreka.
Je me suis trouvé.
Sé lo que estoy haciendo.
Našla sem se.
Wǒ shì wǒ.
Našla sem svojo umetnost.
Našla sem svoje besede.
Našla sem svoj jezik.
Ho trovato le mie parole.
Nisem več izgubljena.
Voglio sempre imparare.
Nisem več ujeta na vhodu v nov svet.
Ich bin ich.
He conquistado el mundo.
Osvojila sem svet.
IZA: Ho conquistato il mondo.
MENTORICA: Ich habe die Welt erobert.
EVA: J’ai conquis le monde. (Pavza.) Il mondo è mio.
IZA: Die Welt gehört mir.
MENTORICA: Le monde est à moi.
EVA: Zhège shìjiè shì wǒ de. El mundo es mío. Svet je moj.
Svet je moj.
KONEC