Polona Juh je članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana. Letos na Borštnikovem srečanju igra v uprizoritvi Gibanje (v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Cukrarne). Kljub njenemu polnemu urniku sva se ujeli na kavi. Preživeli sva dopoldne ob klepetu o gledališču, predstavah in Borštnikovem srečanju.
Ali drugače doživljaš Borštnikovo srečanje zdaj, ko je na koncu sezone, ne več na začetku?
Mislim, da je človek v svoji naravi podvržen temu, da se giblje po ustaljenih poteh. In da je vsem nam igralcem in ustvarjalcem pri predstavah v resnici pasalo, da se ta termin ne premika, ker smo ga bili navajeni. Je pa vprašanje logistično, kaj je boljše. Mogoče se mi je letos prvič zazdelo, da je morda boljše, da je na koncu sezone, zaradi tega, ker ko začenjamo s sezono, smo vsi vpeti v različne projekte in tik pred premierami in je manj časa, se mi zdi. Da je v izteku sezone mogoče malo več sproščenosti in na nek način sem letos prvič to doživela kot dobrodošlo in da sem se jaz sama, kot igralka, tega navadila. Vem pa, da je bila to velika škoda za akademce, ki so vedno sodelovali na Borštnikovem srečanju. Oni imajo na koncu sezone ogromno izpitov in svojih produkcij in se zato ne morajo tega udeležiti na tak način, kot je bilo to možno prej, ko sem bila jaz mlajša in je bilo to v bistvu srečanje, ki je kar žuborelo od vseh energij, srečevanj in spoznavanj. Moram reči, da če se spomnim leta nazaj, mi je bilo na Borštnikovem srečanju všeč to, da sem ga res doživljala kot srečevanje, srečanje. Nekaj, kar je bilo za moje pojme ustvarjalno. V zadnjem času pa sem ga začela doživljati kot tekmovanje, kar se mi ne zdi prav.
Letos sodeluješ v tekmovalnem programu s predstavo Gibanje. Uprizoritev je bila prvotno postavljena v Cukrano in zahteva poseben prostor. Kako jo boste prilagodili za Maribor?
Če bi govorila o predstavi Gibanje, ne bi mogla reči, da je to predstava, ne bi mogla reči, da je to razstava, ne bi mogla reči, da je samo performativna oblika nekega izraza, niti da je inštalacija. Je nekaj vmes. Zdi se mi, da ta predstava ponuja fluidnost, tudi kar se prostora tiče. Včeraj, ko smo imeli obnovitveno vajo, sem imela občutek, da v tem Vojašniškem trgu, kjer bomo igrali, da vsak prostor, ki se dotakne te predstave, ponudi nekaj novega. In da se stvari, ki so v okolju na nek način kar ponujajo, da podprejo predstavo. In ravno to govori o njeni zelo razgibani strukturi, v pozitivnem smislu, da je prilagodljiva na marsikateri drug prostor. Zdi se, da se jo lahko igra v interierjih, eksterierjih, open air … Skratka kjerkoli, tako da se mi to ne zdi noben problem. Tako da predstava lahko, tudi za nas kot ustvarjalce, pridobi samo še nekaj novega.
So obnovitvene vaje, zaradi te spremembe prostora, zate napornejše?
Predstava je že po Dimitriju Kokanovu, oziroma tekstualno, vsebinsko strukturirana tako, da ta srž ostaja vedno enak. Ne zdi se mi bolj naporno. Veselim se radovednosti, otroškega radovednega ustvarjalca, tega kaj pravzaprav mi prostor še lahko pridoda zraven. Naporno je samo to, da vedno, ko si vpet med svoje igralske kolege, v režijo režiserja in v določen prostor, ti koncentracija deluje znotraj teh orodij. In ko se prilagajaš na nov prostor, moraš to na novo usvojiti, ne glede na to, da so to malenkosti. Moram reči, da vse, kar je v povezavi z gledališčem, če sebe pogledam in če se iskreno vprašam, mi ni bilo nič težko. Nikoli. Vedno mi to predstavlja izziv. Zaradi tega, ker je gledališče, kot se floskularno pogosto o njem izrazimo, živa stvar. In tukaj se ta živost izjemno pokaže, v teh prostorih. Kako lahko gledališče v bistvu deluje življenjsko in nehermetično.
Uprizoritev Gibanje je specifična tudi zato, ker ves čas prepleta fikcijo in realnost. Je bil študijski proces zaradi tega zate drugačen kot običajno? Kako si se lotila svojih intimnih zgodb, da si se pri tem počutila zaščiteno?
Jaz v resnici, kot igralka, nerada govorim o sebi, ker sem mnenja – zakaj bi pravzaprav nekdo moral poslušati moj ego na tak način, preko osebnih izpovedi, ki jih imamo v naši predstavi. Ne moram reči, da sem imela s tem problem, ampak res nerada to delam. Te naše osebne pripovedi so zgrajene iz resnic, na momente pa tudi iz polresnic ali neresnic. Ampak to je čar gledališča, da v resnici gledalec nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne, kaj je sen, kaj je življenje, da se ves čas sproti ustvarja neke vrste imaginaren prostor. Vedno mi je res lepo pristopiti k novim oblikam. In sem tudi “vržena” v te nove oblike kot ustvarjalka v Drami. Ni pa mogoče to tisto, kar mene intimno zanima. In zato sama izven inštitucije kreiram tudi kakšne druge stvari.
Kako sem se lotila … S težavo. Ampak sem se pogovorila tudi z režiserjem, da mi ni do tega. In je bil zelo previden in zelo senzibilen, kar se tega tiče, kar Juš Zidar je. Tako da me je na nek način pridobil na svojo stran in to je tisto, kar igralci želimo. Želimo biti prepričani. Da nas nekdo s svojimi stališči tako prepriča, da popustimo. Poveš pa tako ali tako samo tisto, kar želiš. Tako da zaradi tega nisem nič ranjena, ampak čutim to kot izziv, kjer pa morda lahko nekaj povem, tudi nekaj takega, kar bi gledalcu vzbudilo kakšno vprašanje.
Ali to, da je predstava v tekmovalnem programu zate nosi večjo težo, kot če je v spremljevalnem?
Ja. Absolutno. Zaradi tega, ker gre za neko hierarhijo vzpostavljanja okusa znotraj naših gledaliških estetik, znotraj našega slovenskega prostora in se mi zdi zelo pomembno, kdo je selektor. Vseh predstav, ki so izbrane za Borštnikovo srečanje, nisem videla, tako da se ne moram odločiti natančno, kaj je meni všeč in kaj ne. Se mi pa ne zdi prav, da se izbirajo kakšne predstave, samo zaradi taktiziranja tega, da bi si o selektorju mislili, da je še dovolj moderen za naš prostor. Ker ne gre za to. Gre za prepoznavanje različnih person, ki jih je treba prepoznati kot mlade perspektivne umetnike, ki bi bili prepoznani danes – ne z zamudo, ampak v času. In to pogrešam. Tega ni. Tega vizionarskega prepoznavanja. Ker jaz opazim nekaj popolnoma drugega, kar opazijo kakšni selektorji, ki so izbrani za to delo.
Se pravi, ta teža, ne glede na to, da mi med sabo, režiserji, igralci, vsi ustvarjalci, ki so okrog predstave, vemo, kakšna je kvaliteta določene predstave, ker se s to stvarjo ukvarjamo in v detajl vemo, kaj je dobro in kaj ni. Ne glede na to, da ostajajo predstave, ki so letos ostale v ozadju in niso bile uvrščene. In to se mi ne zdi prav. Pa bi morale biti. In s tem se pozabi mogoče tudi na nekatere mlade ustvarjalce, ki bi jih bilo treba opaziti, pa žal letos ne bodo opaženi. Gre pa za to, da ti tako tekmovanje, kot je Borštnikovo, v našem prostoru prinese reference v gledališčih za naprej, da te umetniški vodja pokliče. Zato se mi zdi pomembno, kaj se izbere že iz te baze selektorja.
Kako se spominjaš Borštnikovega srečanja iz svojih študentskih let? Bi lahko z mano delila kakšno anekdoto?
Takrat sem bila zelo mlada in je bilo tako lepo. Spomnim se Pandurjevih časov. Takrat je bilo to res srečevanje, srečanje. Bilo je ogromno smeha, nasmejanih, dobrodušnih ljudi. Bilo je res tako, da smo se imeli možnost družiti med sabo.
Anekdote so pa bile povezane s tem, da ko si mlad, bediš dlje v noč, več življenja je še pred teboj in s tem v zvezi si ta čas vzameš na drug način kot potem kasneje. In spomnim se tega, da nismo vedeli, kdaj je noč minila in da smo se cele noči zabavali, veliko pogovarjali in šli direktno iz te noči na zajtrk in potem v hotel. To so lepi spomini v povezavi s predstavami, ki smo jih imeli tukaj, na Borštnikovem srečanju.
Intervju s Polono Juh je pripravila Luna Pentek.
FOTO: Peter Uhan