Avtorski projekt Vita Weisa na Novi pošti tematizira umetnikovo situacijo v obdobju karantene. Ob tem se izogne temu, da bi se gledalec počutil naveličanega, tudi če je ta tema trenutno v umetniških delih zelo pogosta. Takojšnja asociacija na globalno pandemijo je jasna od začetka, ko igralec iz zaodrja na oder pride kot iz svoje spalnice v delavnico. S svojo molčečnostjo da vedeti, da se zelo zaveda zevajoče praznine, ki ga obdaja. Obkrožen je le z lučmi, mikrofoni, kabli in kupom praznih stolov; v vsem tem išče smisel. Slika kulturnika brez rednega dohodka, igralca brez publike. S stoli, ki jih kdaj ureja v ravne vrste, kdaj pa razmeče, tematizira odsotnost občinstva in to deli s prav tem občinstvom, ki ga je po sprostitvi ukrepov končno dobil nazaj.
Predstava zrcali vse nas v obdobju karantene, ko gre skozi proces, ki se začne z valovi brezdelja in izgubljenosti, konča pa z razdejanjem. Tema je izolacija, ki gledalca pusti ujetega s svojimi mislimi. Na odru so vsi osnovni pripomočki, ki ustvarjajo gledališče, a brez slik in vtisov, ki jih znajo ustvariti. Ko je Weiss iz rekvizitov sestavljal kompozicije in eksperimentiral z lučmi in zvokom, je nato vsako ustvarjeno sliko podrl in nas opomnil na vprašanja, ki jih je postavljal – kje je meja, pri kateri naj se umetnik, ki nima pogojev za ustvarjanje, ustavi? Ali obstaja čas, da prenehamo iskati smisel v svoji situaciji in preprosto odnehamo?
Na začetku se mi je v prečesavanju prostora, da bi skupaj z igralcem našla kaj, s čimer bi se lahko zamotila, predstava rahlo vlekla. Stopnjevanje je bilo počasno, a zaradi tega od začetka prepričljivo, poleg tega je imela predstava kasneje presenetljivo veliko smešnih trenutkov, ki se mi ne bi zdeli smešni, če ne bi prej pol ure s tako natančnostjo spremljala vsakega najmanjšega igralčevega giba. Scenografija je bila v prvi vrsti praktična, kar pa je dobro funkcioniralo. Po intenzivnem koncu sem ugotovila, da sem tekom predstave do potankosti spoznala oder in njegove rekvizite. Moje osredotočanje na podrobnosti, ki je bilo posledica brezdelja, me je znova spomnilo na bivanje v karanteni in tako zaokrožilo mojo izkušnjo.
Predstava je zelo relevantna sploh v mojem primeru in primeru celotne generacije Z, ki živimo v dobi socialnih omrežij in parasocialnih odnosov. Slaba družba me je opomnila, kateri svet je tisti, na katerega naj se osredotočam – in mi dala misliti o času, v katerem nameravam svoj poklic opravljati na področju kulture in umetnosti.
Laetitia Pohl