Kruha in iger

Spodobi se in pravično je, da se Borštnikovo srečanje otvori s spektaklom. Temu je sledila tudi slovesna otvoritev 56. Festivala Borštnikovo srečanje s sodobnoplesno predstavo Nomad belgijsko-maroškega koreografa in režiserja Sidija Larbija Cherkaouija. Razprodana Velika dvorana SNG Maribor je bila natrpana s pričakovanja polnim občinstvom. Pričakovanjem nad dolgo pričakovanim povratkom v gledališče, pričakovanjem nad spektaklom, zastonj penino ali fotografi? Najbrž nad vsem. Najprej pa seveda obveznosti/protokol. Zvrstili so se tradicionalni nagovori umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka, mariborskega župana Aleksandra Saše Arsenović, ki se je tokrat spretno izognil imenu prejemnice Borštnikovega prstana in ki je označil naslednjo govornico za “angela varuha” kulture in Borštnikovega festivala, ter državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc, ki je občinstvo pokroviteljsko pohvalila, da smo se lahko zopet zbrali, ker smo pridno upoštevali omejitve in pravila vlade. Ceremonija se je končala, dvignila se je zavesa.

V ozadju projekcija puščave, pred njo ravna vrsta silhuet enajstih plesalcev, dveh žensk in devet moških. Počasi so izstopili iz senc in začeli prepletati telesa. Združevali in ločevali so se v manjše skupine, v katerih so se prelevili v različna živa in neživa bitja, ki poskušajo preživeti v skrajnih pogojih. Oziroma to naj bi prikazovali. S hoduljami so plesalci na primer upodobili kamele, posnemali gibanje kače in s fluidnostjo ter lahkotnostjo spominjali na peščene sipine. Z ne povsem domišljeno ali dodelano koreografijo so formirali različne, na trenutke zanimive in impozantne, pa tudi nerodne in nedokončane slike, ki sicer niso bile v jasnem odnosu s spreminjajočo projekcijo. Spodnja polovica projekcije je ostajala nepremična in nespremenjena slika razpokanih tal puščave, zgornja polovica posnetka pa se je spreminjala v pluskajoče morje ob obalo, živo rdeč sončni zahod, oblačno nebo, nevihto, zvezdno noč in celo v eksplozijo atomske bombe nad puščavo, kar je bilo povsem nepotrebno, klišejsko in vizualno neprepričljivo.

Poleg neposredne projekcije puščave, je poskusila jasneje orisati koncept in vsebino predstave glasba skladatelja Felixa Buxtona, ki se je opirala na tradicijo Bližnjega vzhoda in s tem združevala elemente afriških ritmov, arabskih napevov in pridih orienta. Glasbenik Kaspy N’dia pa ob instrumentalni podlagi nastopi v živo. Nepričakovano se pojavi pod kupom blaga, ki ga več plesalcev uporabi pri ustvarjanju iluzije ogromnega človeka, a je njegovo petje, kot vse ostalo v predstavi, košček sestavljanke, ki ne ustvarja celostne/jasne/širše slike. Kostume, njihov avtor je modni oblikovalec Jan-Jan Van Essche, v črno-rdečih odtenkih, so inspirirala oblačila, ki jih nosijo prebivalci puščave, da bi se zavarovali pred vročino, med predstavo pa so se jih povsem znebili, da so plesalci ostali le v prosojnem spodnjem perilu. Skoraj gola telesa so premazali z blatom, kot v puščavi po dežju. Telesa so puščala za sabo blatno sled, blato v laseh, na obrazu in koži pa je zabrisalo identiteto posameznega plesalca ter jih povezalo v uniformiran zbor. Žal še vedno neusklajen uniformiran zbor.

Raziskovanje medčloveških odnosov, emancipacije posameznika in formiranje skupnosti se je jasno izrisalo, a so to značilnosti, ki jih najdemo v skoraj vsaki plesni predstavi. Večji problem predstavlja nedosledna vpeljava naslovnega motiva nomadstva v predstavo. Ostala je le razstirajoča se puščava in nek širok koncept, ki ga koreograf in režiser ni uspel pripeljati do občinstva. Ustvarjena skupnost in njeno sožitje tudi nista uspela povsem zaživeti, saj je v skupinskih koreografijah, ki bi jih naj plesalci izvajali povsem sinhrono, prihajalo do velikih odstopanj, zamujanja in soliranja. Deloma lahko krivdo za to pripišemo večmesečni odsotnosti plesalcev na odrskih deskah zaradi covida, a so bila odstopanja prevelika, da bi jim lahko zaradi tega pogledali skozi prste. Pogosto gibi plesalcev niso bili izvedeni do konca, koreografiji pa je vidno umanjkal fokus ali vsaj ščep inovativnosti.

Že odločitev, da festival slovenskih (dramskih) gledališč otvori plesna predstava, je zanimiva, pojavlja pa se tudi pomislek, zakaj se zadnja leta nacionalni Festival Borštnikovo srečanje otvarja s tujimi produkcijami, če gre primarno vendarle za nekoč imenovani Teden slovenskih gledališč v Mariboru, katerega namen je pregled najboljših slovenskih predstav preteklega leta. Bogat spremljevalni program in tuji gostje festival zagotovo obogatijo, še vedno pa naj ne bi predstavljali osrednjega fokusa Borštnikovega srečanja. Najbrž imamo na lagerju vseeno tudi kak slovenski spektakel. A tuj spektakel je vseeno spektakel in publika se je zdela potešena in zadovoljna. Dobila je svojo porcijo kruha in iger ter tako lažje prebavila začetne ceremonialne floskule, vse kulturo zatirajoče ukrepe in pomanjkanje umetniške vrednosti videnega. Plesalci skupin Eastman in 420PEOPLE pa so izpolnili svojo dolžnost spektakelske otvoritve Festivala Borštnikovo srečanje, četudi v skrhani obliki. Od estetiziranih podob je žal ostala le prazna lupina. Priznano koreografsko ime očitno vendarle ni zadostno zagotovilo za dober spektakel, ohranjamo pa upanje, da je to šele začetek (festivala). Konec dober, vse dobro. Ali pač?

Brina Jenček

[foto: Filip Van Roe]