Intervju z Gašperjem Lovrecom o predstavi Sin
V predstavi Sin v režiji Eduarda Milerja Gašper Lovrec igra Nicolasa, najstnika, ujetega med dva svetova, med očeta Pierra (Branko Šturbej), ki je ravno dobil otroka z novo partnerko Sofio (Saša Pavlin Stošić), in mamo Anne (Polona Juh). Dogajanje sledi njegovemu boju z depresijo in odpiranju zagnojenih družinskih ran.
Kakšen se ti je zdel lik, ko si prebral besedilo? Kako se je to spremenilo, ko ste začeli z vajami?
Najprej se mi je zdel zelo zahteven, mogoče tudi zato, ker mi psihološki realizem ni najbližje in si nisem znal predstavljati, kako bom vstopil v tako besedilo. Ko sem ga bral, sem imel najprej zelo stereotipne asociacije na depresijo, kot so žalost in melanholija, potem pa me je na vajah Eduard opozoril, naj ne delam tega. Da naj ga postavim bolj samozavestnega. Pogosto mi je rekel, da ta lik ni depresiven, da naj izhajam iz tega. Da je vse v redu in da ga le ostali okrog njega dojemajo kot nek problem. S tem sem se dolgo časa lovil, imel sem težave, potem pa se je to približno dva tedna pred premiero sestavilo. Po letu in pol, toliko časa namreč predstave nismo igrali, pa je situacijo popolnoma drugačna. Zdi se mi, da je postal Nicolas še bolj samozavesten.
Beseda depresija v tekstu sploh ni uporabljena, temveč visi v zraku, kot nekaj, česar se ne more poimenovati oz. česar liki nočejo poimenovati. Nicolas precej spretno skriva svoje skrivnosti (da se samopoškoduje, da ne hodi v šolo). Ste se že na začetku odločili, kje je njegova depresija očitna, kje pa je bolj prikrita, neizražena? Je bil cilj tudi šok, ko Sofia v njegovi sobi odkrije nož, s katerim se Nicolas samopoškoduje?
Absolutno smo poskusili prizore razdeliti na tiste, kjer je njegova depresije zelo očitna, in druge, kjer izgleda, kot da je vse v redu. Že na začetku so me Eduard, Žanina [Mirčevska] in soigralci opozarjali, da je boljše, da sem enigmatičen, da naj manj stvari kažem navzven. Da naj ne bo tako očitno, da lik trpi za depresijo in da lahko včasih v to celo podvomimo. To je nedvomno bolj zanimivo za gledalca.
Kako pa je bilo sodelovati z igralci, ki imajo precej več izkušenj od tebe? Česa si se naučil od njih in se ne bi mogel naučiti na Akademiji?
Moram reči, da se mi zdi, da so me zelo hitro sprejeli v ta kolektiv. V prvi vrsti je bilo zelo poučno, logično je, da se veliko naučiš od takih igralcev z ogromno kilometrine in izkušenj, znanja. Pomemben del tega je bilo to, da sem lahko na Akademijo gledal z nekoliko distance. Tam imamo dva mentorja, en letnik je štiri leta stalno skupaj in se zato zelo hitro zgodi, da se tvoja predstava o teatru izoblikuje samo na podlagi mnenj, ki te obkrožajo. Takoj, ko prideš izven Akademije, pa vidiš, da obstajajo tudi drugi načini dela, druge »zvrsti« teatra. Zame je bila ta distanca zelo koristna, posledično pa sem si na Akademiji pustil bistveno več svobode.
Režiser Eduard Miler je povedal, da ste se 70 do 80 % vseh vaj samo pogovarjali. O čem? Koliko je bilo vezano na samo predstavo in njeno tematiko?
Pogovarjali smo se predvsem o izkušnjah in izkustvih. Jaz tu sicer nisem preveč govoril, temveč bolj poslušal, ker se mi zdi, da imam z depresijo in starševstvom, torej glavnima tematikama, še najmanj izkušenj. Tudi sicer nisem vedel, iz česa naj izhajam, zato sem veliko črpal iz tega, kar so govorili ostali. Eduard je veliko govoril o depresiji na splošno, o ljudeh, ki jih pozna in se spopadajo s tem, in o lastnih študentskih izkušnjah. Ko je študiral v Nemčiji, je imela njihova Akademija princip, da je imel vsak študent nekoga, ki je imel psihične težave, in je z njim sodeloval pri kostumih, sceni … Kot nekakšen community work. Tudi tam je tudi doživel dosti stvari, ki so bile pomembne za našo predstavo. Govorili so tudi o svojih izkušnjah s samomori znancev ali ljudi, ki so jih poznali. Brane in Polona imata oba otroke in sta poskušala na dogajanje pogledati še s starševskega vidika in se vprašati, kako bi se odzivala ona. To je bil glavni princip dela: pogovarjanje in polnjenje vsebine, širjenje polja asociacij.
Nicolasovi starši niso pripravljeni priznati, da trpi za depresijo, ker to doživljajo kot napako svoje vzgoje. Ali so Nicolasovi starši krivi za to, kar se zgodi na koncu predstave? Nicolas se poskuša ponovno ubiti, ustreli se, predstava pa njegovega poskusa samomora – za razliko od besedila – ne razreši, ne prikaže njegovega izida.
Do neke mere zagotovo. Jaz osebno poskušam razumeti oba pola in se mi zdi, da tudi Nicolas – nedvomno zaradi nerazumevanja in pritiska staršev – ne upa zares iskreno izraziti svojih problemov. Hkrati pa imam včasih tudi občutek, da jih sploh ne želi, da se pravzaprav odmika, čeprav bi mogoče lahko povedal, kaj ga teži. Sofia edina začuti, da je nekaj narobe. In tudi zelo dobro začuti, kaj je narobe. Nicolas pa ima samo zaradi tega, ker gre za žensko, zaradi katere je oče zapustil njegovo mamo, a priori negativen odnos do nje in z njo ne želi imeti stika. Sploh očeta verjetno preveč boli ponos, da bi si priznal, da je z njegovim sinom nekaj narobe. Mama pa ima itak svoje probleme.
Na pogovoru po predstavi se je pojavila tudi precej provokativna tematika o generacijskosti depresije, torej ideja, da je depresija stvar naše generacije, prej pa se je pojavljala bolj redko oz. skorajda ne. Ali jo kot tako doživljaš tudi ti?
Če se depresijo doživlja kot nekaj generacijskega, je to zelo problematično. Tudi sam poznam ljudi, ki se spopadajo z njo in niso pripadniki moje generacije, so starejši od mene. Že samo nakazovanje na to je problematično, ker se s tem minimalizira in banalizira sam problem depresije. Takoj postane nekaj v smislu: »To so pa ti mladi, ki ne vejo, kaj bi s svojim lajfom.«
Kako pa je predstavo igrati po letu in pol? Verjetno bi bila zdaj, po letu in pol korone, popolnoma drugačna. Šlo je (in še vedno gre) za čas, ko so se depresija in podobni problemi začeli vedno pogosteje pojavljati. Kako bi ti spremenil svoj lik?
V prvi vrsti bi manj jasno kazal, da je depresiven. Če bi na novo delali, bi v kombinaciji s konceptom in napotki minimaliziral kazanje tega, da je karkoli narobe. Da bi se porajalo vprašanje, kaj pa se zares dogaja, je z njim res kaj narobe. V čem je problem? Zakaj vsi govorijo, da je nekaj narobe, vendar ne izgleda tako, na koncu pa se vseeno izkaže, da je bilo nekaj hudo narobe? Ne vem, kako so po enem letu in pol ostali igralci obnavljali besedilo, sam pa sem se na neki točki znašel v položaju, ko sem imel občutek, da moram začeti od začetka. Kot da sem se nekje naučil besedilo, vendar samo besede, zdaj pa jih moram napolniti. In da jih do neke mere ne morem napolniti z isto vsebino, s katero sem jih polnil prej. Nekatere stvari so iste, spomniš se, kako si jih igral in zakaj si jih igral tako, iz česa si črpal. Veliko pa je bilo trenutkov, ko sem imel občutek, kot da prizor vidim prvič, kot da sem prvič na odru, kar je bilo v resnici precej zanimivo. Nekaj finega je bilo v tem, da je predstava živa, da ni stoprocentno določena, temveč da rase z nami.
Gašperja Lovreca je intervjuval Nik Žnidaršič.
[foto: Boštjan Lah]