… ali ko si Hermija zlomi nogo
V soboto, 19. oktobra, naj bi si ogledali produkcijo 2. letnika oddelka igre Akademije dramske umetnosti iz Zagreba, Shakespearov Sen kresne noči. A kot se v življenju rado zgodi, se je eni od igralk dogodila nezgoda. Tik pred predstavo si je poškodovala nogo in ni mogla stati. Sedela je na stolu in si nogo hladila z obkladki. Predstavo so se kljub igralkini poškodbi odločili izvesti. Igralka je sedela ob strani odra ter govorila tekst, asistentka za igro pa je (brez besed) izvajala mizanscenske premike njenega lika. A dejstvo je, da produkcije tistega večera nismo videli. Vsaj ne tiste, ki je bila napovedana v programu in so jo študentje pripravili na zagrebški akademiji. Videli, ali bolje, priča smo bili gledališkemu dogodku v vsej svoji gledališkosti.
Kakšna bi bila predstava brez poškodbe, me ne zanima, in mislim celo, da bi bilo škoda zapravljati energijo na (re)konstrukcijo in špekuliranje, kaj bi bilo, če bi bilo. To bi bilo prav tako smešno, kot če bi pisali o neki drugi predstavi na način, kakšna bi bila, če bi si eden od sodelujočih pol ure pred predstavo poškodoval nogo. Morda bi kdo znal, a jaz o tem, česar nisem videla, (žal) ne znam pisati.
Zakaj nismo gledali napovedane predstave? Ko govorimo o gledališču, radi govorimo o konceptu, o vsebini, o čem je predstava govorila. Nekoč je obstajala predstava, zasnovana znotraj določenega koncepta, ki pa je v trenutku, ko so se odločili predstavo kljub poškodbi odigrati, poškodovano igralko pa postaviti ob oder, postal drugotnega, a ne zanemarljivega pomena. Osnovni koncept je bil tak, da je svojevrstni vskok sploh omogočal. Neobremenjeno branje Shakespeara, z vsem spoštovanjem in brez usodnih posegov v tekst (črtan je bil sicer lik Hipolite), a brez strahu do veličine avtorja. Izkoriščeni in mnogokrat posebej izpostavljeni so bili komični elementi, komika pa je bila vnesena tudi z aluzijami na sodobni svet, velikokrat na pop kulturo ali glasbo. Prostor so izredno ohlapno definirali, če bi šibkemu nakazovanju prostora preko likov sploh lahko rekli definiranje, igralci pa so bili v črnih hlačah, majicah in čevljih/supergah (vsak drugače, vendar vsi v črnem). Tej kostumski osnovi pa so – glede na igrani lik – dodajali pisane, bleščeče dodatke. Vsak izmed originalno šestih (zdaj sedmih) igralcev je namreč igral več likov.
Odločitev, da predstavo uprizorijo s poškodovano igralko na strani in njeno mizanscensko dvojnico na odru je postala izhodišče novega koncepta. Ta “novi” koncept pa je dobil veliko širše razsežnosti in se zavedno (saj je nastal z odločitvijo), a na nek način nevede (nihče ni vedel, kaj za vraga se bo zgodilo), ukvarjal s precej temeljnimi premisami gledališča, igralca ter z živostjo, enkratnostjo, ki je tako zelo privlačna za gledalca. Nov način uprizarjanja, ki ga študentje prej niso preizkusili, in so ga preizkušali ter usvajali sproti, tekom predstave, je prinesel živost in nepričakovanost. Gledalec sicer ni vedel, kaj pričakovati, a vedel je, da tudi igralci tega ne vedo točno; pa tudi, da je igralcu dopuščena možnost vpliva na uprizoritev. S svojo iznajdljivostjo, občutkom za soigralca, za čas, lahko igralec doprinese ogromno. (Morda nas to malce spomni na tako imenovan gledališki eksperiment Beli zajec, rdeči zajec. No, pri Snu se mi je zdelo, da igralci možnost eksperimenta in eksperimentiranja dejansko imajo. In bilo je lepo.)
Za lažjo predstavo naj omenim dva principa, ki sta se porodila z novim konceptom. Poškodovana igralka je izgovarjala replike, medtem ko je njena dvojnica na sceni s telesom poskušala čim bolj podpirati te stavke. Poleg replik pa ji je poškodovana igralka dajala tudi nujne mizanscenske napotke glede dejanj, premikov, npr. “Padni!”, “Idi tamo!”, “Sara, zagrliš ga!”, občasno pa so ji pri tem pomagali tudi ostali soigralci. Drugi primer: ko so igralci nagovarjali Hermijo in ostale like, ki jih je igrala poškodovana igralka, so se hitro znašli v dilemi, komu odgovarjati – telesu ali glasu. In priča smo bili izjemno bistrim in komičnim dvojnostim, ki so le pripomogle k zmedenosti likov in že v tekstu duhovito zastavljenim zapletom – kdo ljubi koga.
Poleg drame Sen kresne noči smo gledalci s precejšnjo podporo in naklonjenostjo (če sodim po glasnem smehu, ki je presegal vse meje dostojnega hahljanja) sledili sprotnemu izdelovanju predstave, igralskim domislicam, hitrim rešitvam, pa tudi zadregam in iskrenim pogledom igralcev publiki v opravičilo. Bi lahko zapisala, da je predstava vsebovala metagledališke momente? Če bi bila predstava v osnovizasnovana s poškodovano igralko (ta bi poškodbo igrala) in njeno dvojnico, potem tu ne bi bilo vprašanj. Ne bi govorila o metagledaliških trenutkih, ampak o metagledališki uri in pol. Kaj pa v primeru, ko to ni zaigrano? Ko je zares, v živo, absolutno gledališko? Na tem mestu se poslavljam.
Adijo.
Iva Š. Slosar
[Uredniška opomba: Ta prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani Borštnik bloga 54. FBS.]