Ta teden na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poteka prvi AGRFT festival. V sklopu tega se vsakodnevno odvijajo različni dogodki, od produkcij in filmskih projekcij študentov, pa do znanstvenih simpozijev. V ponedeljek, 3. 10. je na Aškerčevi 5 potekala otvoritev freske, ustvarjanje katere se vsakoletno lotijo študentje drugega letnika dramske igre, gledališke režije in dramaturgije. O ustvarjalnem procesu sem se pogovarjal z Ajdo Pirtovšek in Stašo Popović
MARKO: Ob kod je prišla ideja da boste skozi fresko rekonstruirali/uprizarjali Grumovo Gogo?
AJDA: V 2. letniku pri predmetu Kostum se pod mentorstvom prof. Janje Korun, še posebno pa pod mentorstvom prof. Tine Kolenik izvajajo delavnice ustvarjanja reinterpretacije umetniškega dela, ki ga izbereta profesorici. Idejo za že večletni projekt je zasnovala prof. Tina Kolenik, ki ji gredo vse zahvale za kvalitetno izpeljano delo.
MARKO: Slika je ogromna, prisotnega je tudi zelo veliko različnega materiala … Kaj vam je pri izdelavi materiala, načrtovanju freske predstavljalo največji izziv?
STAŠA: Delo narekuje tudi proces ustvarjanja, saj je od izbora umetniškega dela odvisno, s čim se je potrebno bolj ukvarjati – s kostumi ali sceno. V našem primeru smo kostume večinoma nabrali v našem fundusu, zato nam je večino časa vzela izdelava in priprava scene. To je potekalo tako, da smo se odločili, da bomo poustvarili nekakšen stanovanjski kompleks v Goginem stilu. Tam naj bi živeli vsi izbrani liki drame, dodali pa smo tudi par dodatnih scen. Vsak prostor posamično je sestavljal en praktikabel, katerega pozicija se je spreminjala glede na izbrano sceno. Največ dela smo imeli s samimi tapetami, saj smo jih izdelali iz kosov kartona, ki smo pobarvali ter jih z različnimi vzorci okrasili. Posebnost pa je mogoče tudi lutka, v katero je oblečen naš sošolec Jure Srdinšek. Narejena je namreč iz posebnega materiala po odlitku njegovega telesa. Poleg tega, da se je moral kostum več dni sušiti, ga je bil tudi pravi izziv obleči in nositi.
MARKO: Kaj pa glede igralskega izraza? Česa ste se največ posluževali pri ustvarjanju atmosfere? Obrazne mimike, fizične drže…? Kakšen izziv je to predstavljalo?
AJDA: Pri ustvarjanju atmosfere smo se najbolj posluževali vizualnih tehnik, ki nam dajejo občutek zaprašenosti in nenavadnosti Goge. Med njimi najbolj izstopata uporaba belega pudra in moke. Veliko smo se pogovarjali o grotesknosti same drame ter njenem načinu izraza naših obrazih in telesne govorice. Stanovanja likov ter njihovo okolico smo si predstavljali kot zelo zastarelo in utesnjeno, kar smo želeli doseči pri telesni drži. Zatorej je na freski opazna sključenost ter brezizhodnost.
MARKO: Kako ste se lotili interpretacije, postavitve Grumovih likov na sliki? In kako je na interpretacijo lika vplivalo dejstvo, da je freska statičen medij?
STAŠA: V zimskem semestru smo se pri kostumografiji sprva pogovarjali o samem delu, analizi le tega ter že vnaprej razmišljali, kam bi koncept lahko zašel. Ustvarjanja smo se naposled lotili šele, ko smo s posamičnimi idejami prišli do skupnega koncepta vizualne reinterpretacije mesta Goge. Po izboru likov smo se pogovarjali o njihovih karakteristikah, bivalnih prostorih ter vsakdanjih situacijah (npr.: kakšen izgleda njihov vsak dan,…). Že ob začetku procesa smo vedeli, da bo šlo za statičen medij, zatorej je koncept baziral na omenjeni ideji. Z zavedanjem, da ne gre za uprizoritev, se nismo toliko poglabljali v široko psihološko ozadje likov, temveč smo se bolj posvetili ustvarjanju še na drugih sektorjih, ki so nam kot študentom DI in GLR manj poznani.
MARKO: Pri freski se da opaziti, da punce uprizarjajo moške vloge, in fantje ženske vloge – travestija spolov. Kako je prišlo do tega? In kako ste se ob tam imeli? Kaj ste s tem hoteli doseči, povedati?
AJDA: Iskreno smo se za to odločili zaradi popestritve celotnega procesa in končnega izdelka ter se želeli odmakniti od možnega stereotipnega razbiranja in dojemanja likov. Z menjavo naših izgledov smo prišli do izziva, pri katerem smo se poigravali z različnimi tehnikami, predvsem ličenja. Kakorkoli, za nas je to pomenilo veliko ustvarjanja in preizkušanja različnih oblik identitet, ki so se nam zdele zanimive.
Foto: Jernej Strmšek